Preskoči na glavno vsebino

PUMA FASS 500

Že dolgo nisem nič pisal o opremi, ki jo uporabljam. No saj v večini primerov tud ni kaj velik za pisat, ker kar se oblačil za tek tiče, tečem pač v tistem kar po večini dobim, tu pa tam mi moja draga kupi kake hlače ali pa nogavice in to je to.

No sem se pa pred kratkim odločil, da spet mal poeksperimentiram s copati. Vsake tolko se odločim, da preizkusim kak novi model ali pa proizvajalca. Tako sem se tokrat po dolgem oklevanju odločil za dokaj netipičnega izdelovalca tekaških copat, no vsaj kolk je men znano, mogoč imajo katreri večje izkušnje z njim. Kupil sem namreč copate PUMA FASS 500.

No zadnje čase iščem predvsem modele z dokaj ravnim podplatom oz. z manjšo razliko v padcu med peto in prsti, torej nekaj takega kar vspodbuja bolj naraven tek s pristankom bolj na prednjem delu noge in tud ta model spada med njih.

Po slabih 200 kilometrih lahk rečem, da mi ni žal za nakup, še več prav prijetno sem presenečen nad samim copatom. Čeprav na prvi pogled ne izgledao glih neki tekaški model pa se takoj, ko jih obuješ lahko ugotoviš, da so namenjeni prav teku. Copat je dokaj lahek, dobro blažen in ima fino fleksibilen podplat, kar pa mi je pri tem modelu najboljše pa je zelo mehka obdelava zadnjega dela, ki lepo objame peto in se mehko prilega na ahilovo. Mogoče je samo malo preveč gladka guma na podplatu in znajo malo zdrset na kaki bolj spolzki podlagi, kot so naprimer kake betonske pološče ali pa prehodi za pešce, na samem asfaltu pa težav tudi ob mokrem vremenu ni.

No pa še nekaj slik omenjenega modela:






Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …