Preskoči na glavno vsebino

Dve hitrosti

ali dva treninga različne intenzivnosti, ja to imam danes v mislih. No po pravici povedano ne samo danes ampak že kr nekaj časa, predvsem od lanskega poletja dalje, ko se nikakor nisem mogel otresti poškodb, no pa tudi kr neki sem bil bolan, kar ni ravno tipično zame. Ko malo pomislim so odgovori na dlani.

Gre pa namreč za to, da se vedno bolj spominjam nazaj kako sem opravljal skoraj polovico svojih treningov skupaj s Tatjano v popoldanskem času v zame lepo počasnem ritmu (da ne omenjam, kak sem včasih tud jamral zravn, ko me je zeblo). To se je dogajalo skozi celo zimo in se nadaljevalo tudi čez poletje in jesen pol pa se je počas nehalo. No še sma tekla skupa in še tečema vendar pa je bilo teh tekov vsaj za 2/3 manj kot ponavadi. Tatjana se je odločla, da bo pač hodila tečt zjutraj, saj jo čist razumem pač služba se zavleče in pol prdirkaš domov pa laufat pa večerja pa kaj pospravit pa cote pa.... in zmanjka ti časa zase, naenkrat ugotoviš, da samo dirkaš sem ter tja. Seveda, če pa zjutraj malo prej vstaneš pa je pol popoldan le bolj umirjen.

No v glavnem, kljub temu, da sem včas zravn teh tekov tud mal pojamral pa so se mi dolgoročno zelo obrestovali. Naj povem, da so bili to teki dolgi tud 30 kilometrov v tempu 6 min/km, kjer sem mel pulz mogoč 120 utr/min in da me je včas res pošteno zazeblo pa da me je zarad tega tud zabolel kak sklep mal čudno, ampak na koncu so bili rezultati presenetljivi.

Sezona v letu 2010 je bila polna presežkov in bo težko ponovljiva in vem da je to samo na račun takih treningov. No seveda sem jaz svoj del treningov opravljal tud sam, kjer sem vsake tolko naredil kak tempo tek dolg od 5 do 10 kilometrov (intervalov ne maram) in to je blo to.

No v čem pa je glavn problem pr men. Ja to da nimam tolk discipline da bi šel in naredil tud počasne treninge. Saj grem pa si rečem danes pa res počas in gre kilometer, dva, največ tri pol pa se ogrejem in že spet norim. No posledice pa so vidne, poškodbe, ki se jih ne morš znebit, pretreniranost, utrujenost in posledično slaba volja.

V glavne kaj mi pomaga, če vem kako je treba če pa tega ne delam.

P.S. Mogoč pa je to tud malo klic v sili, upam da to bere tista, ki me lahko reši ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…