Preskoči na glavno vsebino

Zibelka maratona

a ne, tale Grčija. Ja no v zadnjem času jo poznamo še po čem drugem kot po tej nam tekačem spoštovani disciplini...

                                                           maraton Atene (vir: siol.net)
                                                         
Jaz imam že drugo leto zapored to srečo ali pa nesrečo, kak se pač gleda, da sem službeno v tej državi, državi katere oči celega sveta so vsak dan uprte v njo in budno spremljajo dogajanje v njej. No Grki pa se bolj ali manj delajo "Francoze" saj kolko lahko spremljam dogajanje, čeprav mi že vseskup mal preseda, ravno ne upoštevajo navodil in napotkov, ki jih tako rada delita "Merkozija". Pa naj bo kakor koli oni še vedno dobijo svoj kos denarne pomoči. No jaz pa najbrž še keri drugi se upravičeno sprašuje zakaj je temu tako, zakaj se jih enostavno ne odžaga. Odgovor je skoraj ziher v nešteto bankah, ki so v lasti Nemcev in Francozov, ki dobr vejo, da bi se ob t.i. odžaganju Grčije lahko samo še ubrisali za ves posojeni denar, tako pa ostaja vsaj še mala možnost, da pa le mogoče kaj še kdaj bo...


"Merkozija" (vir: tvslo.si)

In ker sem jaz že drugič po en mesec tu in ker mam vmes med delom tud kaj časa za opazovanje, lahko naredim malo primerjavo med letos in lani. V bistvu nisem človek, ki bi bil ful neki za drastične spremembe navad ali pa ne vem česa še vse. Nekaj pa mi je jasno, če samo pomislim kako smo Slovenci spremenili navade v zadnjih 20ih letih, no pa da ne grem tolk nazaj ajd v zadnjih 10ih. Od tega, da se vedno bolj zavedamo kako pomembna je skrb za okolje (ekološki otoki, varčevanje z energijo, sončne elektrarne, itd.). Žal pa je tu tako kot je blo pri nas pred 20 in več leti. Kaj pa še je bolj žalostno se v enem letu ni spremenilo nič na bolje. Nekatere stvari so prav nerazumljive, npr. kilometri in kilometri osvetljenih avtocest, kupi novih avtomobilov in motorjev vseh možnih znamk, pešca ali kolesarja je tu skoraj nemogoče srečati. Svinjarije in potepuških psov, ki so na vsakem koraku pa raje ne omenjam. Kar pa je najbolj moteče pa je zelo veliko razmetavanje s hrano. Kaj s tem mislim? Gostilne kjer se lahko kar solidno je (čeprav ni ravno poceni) so polne skoraj vedno, da ne omenjam vikendov, ko je v času med 12 in 17 uro skoraj nemogoče dobiti prostor. Ampak prehranjevalne navada pa so milo rečeno čudne. Zakaj? Ko sem takole malo opazoval sem opazil, da se vedno naroča na veliko, velike porcije predjedi, solat in potem še glavna jed a od tega se vse skupaj mogoče, poudarjam mogoče poje 50% ostalo pa se kratko malo vrže v smeti. Nisem še videl, da bi kermu zavili meso za domov pa čeprav ga ostane na mizi ogormno. V bistvu je to tud najbolj moteča stvar vsaj kaj se mene tiče.

No ko smo glih pri motečih stvareh pa še mal o prometu. Glavno vodilo je da se vsi vozijo. Pešcev je malo oz. to so tisti, ki so ravnokar stopli z avta pa grejo v trgovino ali lokal ali ne vem kam. Eno je sigurno, da daleč ne grejo, ker se vedno trudijo, da se parkira čim bližje cilja, če ne drgač pač na sredi ceste, no pa o tem sem pisal že lani. Tud pravila niso najbolj jasna, včas se zdi da še njim ne, kaj šele tujci. Najbolj jasno je to, da v bistvu ma prednost tisti, ki se pač bolj upa. Pa še nasvet pešcem ali morebitnim tekačem. Tecite po pločnikih, ko tečete čez prehod za pešce, raje počakajte če se vam bliža avto, ker on se 100% ne bo, tud tek čez zeleno luč ni varen. Tako da velja previdnost na vsakem koraku.

No pa na koncu še o tem kje sploh sem. Tako kot lani sem tudi letos v mestu Alexandroupoli, ki je dobrih 40 kilometrov oddaljeno od meje z Turčijo. Kdo me pozna mu je sedaj že jasno, kaj potem delam tu. No isto kot lani tudi letos pomagamo Grškim kolegom pri reševanju težav z ilegalnimi prebežniki, ki jih imajo na meji, konec koncev gre za mejo naše skupne EU.


svetilnik v Alexandroupliju (vir: en.wikiedija.org)

Kaj sem hotel sploh povedat. Aja, čeprav gre za državo z najbrž največjo zgodovino v Evropi pa je po moje napočil čas, da se tud oni začnejo mal spreminjat. Mogoče za začetek malo spremenijo svoj način življenja in odnos do okolja v katerem živijo pa bojo za prvo silo že kar veliko naredli.

P.S. To ni zapis, ki bi bil namenjen razpečevanje kakršne koli nestrpnosti do ljudi, katerih navade so drugačne od naših, je le skromno opažanje in opis le tega.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…