Preskoči na glavno vsebino

Fitnes

nikol ni bla vadba, ki bi me potegnila in prav občudoval sem Tatjano pri njeni vstrajnosti, ko je neutrudno delala razne treninge zjutraj pred službo (glasov zraven raje ne omenjam, hahaha).

Vse kar sem jaz poznal od fitnesa je blo občasna vadba pa še to samo klasika mal trebušnih, hrbtnih, sklec in to je blo to. Seveda pa sem še to počas opustil in pač samo tekel al pa kolesaril, no edin pozimi sem mal obremenil tud zgornji del telesa in tako ojačal tud mal zgornje mišice, kar pa ni zdržalo dolgo in kar hitr se je spet zgodilo, da mej je od vsega po teku najbolj bolelo v ramenskem obroču in roke. Ampak OK dokler pa se vse skupaj ni začelo poznat tud na moji hrbtenici, ki brez dobre mišične opore in pri kilometrini, ki sem jo delal ni več zdržala. Seveda, ni kar počilo, ampak se je začelo počas, najprej te mal vščipne pa dan dva boli pa je bolje, pa spet mal in vse dokler ne vseka pošteno. No potem boli, ko hudič in boli vse, da že ne veš kaj je in se diagnoze spreminjajo iz dneva v dan. Enkrat boli v ledvenem delu, pa v riti, pa se seli po nogi.... 

No in potem si prisiljen nekaj spremeniti, no vsaj jaz sem. Torej vaje, večina s premagovanjem lastne teže, nekaj malga pa s pomočjo uteži vendar nič posebnega take 5 in 10 kilske. Vaje sem seveda prešvercal od Tatjaninih treningov. Ampak priznam, da mi je bla še vedno muka, dolgcajt pač. Pol pa sma začela gledat za kettlebelli, pa jih je kr težko dobit. No prvega 9 kilskega je Tatjana nabavla v Sportsdirectu, seveda pa je 9 kil za mene premal zato sma naročla še 12 in 16 kilskega in zdaj je kolekcija popolna.

Vadba z njimi pa vrhunska, dinamična in končno sem najdel nekaj kaj lahk delam doma in pri čemer mi cajt migne kot raketa. In počas ampak vstrajno upam, da bom lahk popravil stanje in ojačal tud zgornji del in tako odpravil težave s hrbtenico.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…