Preskoči na glavno vsebino

Zdaj sem se spomno

ka je reku enkrat en zdravnik na tečaju prve pomoči, ko sem delal izpit za gorskega reševalca: "Ko je človek zdrav ma tisoč želj, ko pa je bolan pa samo eno."

In jaz mam zdaj samo eno in to je da se že znebim tega nadležnega išiasa. Res za crknit no, ko me je spomladi prvič doletelo je trajalo dobre tri tedne in pol je blo ok. Mal tablet na začetku, pa nekaj fizioterapij in masaž in sem se zvleku. Tole zdaj pa že ni več smešno, še mal pa bo en mesec od kar imam spet težave, res je da tokrat na drugi strani, ampak je pa velik bolj vztrajno kot je blo spomladi. In zdaj pa probavam vse kar se da in kar najdem na internetu in pr dohtarju in pr terapevtih, stanje pa od tega da sem skor čist OK pa do tega da skor ne morm stopit na nogo. Popizdiš resno....

Če pa začnem naštevat ka vse sem že probal: spremenil prehrano (PALEO, no skoraj), pijem neke zvarke iz ingverja in kurkume (negravžno ko hudič), omega 3, masaže in fizioterapije, vaje za hrbtenico, da tablete ne omenjam, no zadnja stvar bo v sredo, ko grem še na tui-na masažo....

No če ne druga, sem se odloču (no so me določli), da fejst spremenim svoj način prehranjevanje. Na začetku je bla kar kriza, ker pri mojem dosedanjem vnosu OH-jev sem bil prvi tedn ko cota. No zdaj pa sem že kr vredi. Za enkrat nekega napredka pri mojih težavah ni, vendar kot vsaka stvar tud ti ni nič iz danes na jutr, tak, da bomo vidli kak pa kaj se bojo zadeve razvile na daljši rok.

Najbolj pa me zanima kak bo to s tui-na masažo... No bom vido, neka je ziher slabš bit ne more.

Ampak saj se ve: "Ni važn, če padeš, važn je da se pol pobereš"

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…