Preskoči na glavno vsebino

Napredek

ki sem ga dosegle pri kolesarjenju je od lanskega leta pa do letos res velik. Za hec sem šel malo gledat lanske in letošnje čase voženj. K sreči lahko hitro naredim primerjavo saj imam par standardnih krogov, ki jih vozim tako s cestnim kot z gorskim kolesom in tako je z lahkoto potegniti nekaj zaključkov.

Evo primerjava med lani in letos. Trasa je ista se pravi na Pohorje po Kordeku pa potem Glažuta, Cojzarica, Areh, Bellevue in spust v Hoče ter domov. Trasa je dolga cca. 52 km in ima cca 1300 vm.

lani


letos


Razlika je več kot očitna.Tempo, ki ga lahko držim letos je mnogo večji, kar se na koncu pozna tudi na hitrosti. Z traso opravim za več kot 10 minut hitreje.

Še večja pa se je pokazala razlika letos na krajši trasi Eko maratona. Trasa ni popolnoma identična, saj sem letos dodal še malo čez 8 km, se pa pozna na skupni povprečni hitrosti, ki je kljub dokaj razgibani trasi z kar nekaj višinci letos prevožena z 30 km/h v povprečju. Za lažjo predstavo za kako traso gre je tu profil trase. Po moje se lahko šteje med srednje zahtevne tako po dolžini kot po višincih.



lani


letos


No za primerjavo pa še ena ravninska vožnja po Dravskem polju. Na teh vožnjah z lahkoto držim povprečno hitrost med 32 in 34 km/h. No da povem, da se vozim vedno sam in da nimam zavetrja, ki je na cestnem kolesu lahko velik zaveznik.

Večinoma ravninska trasa, najprej do Ruš, nato pa obrat in nazaj čez Pekre do Hoč in nato še po Dravskem polju. Povprečna hitrost pa 32,4 km/h. 



Razlika med lansko sezono oz. drugo polovico lanskega leta, ko sem prenehal z tekom je več kot očitna. pozna se mi predvsem na vzdržljivosti na kolesu, saj lahko sedaj držim konstanten tempo dalj časa, kar se pozna predvsem na cestaku, ko ni toliko možnosti za počitek, še posebej če je trasa ravninska. In če sem se lani boril, da sem iz Peker do Bellvueja prišel v 50 minutah mi sedaj to rata brez posebnega naprezanja, če pa se malo potrudim pa sem z lahkoto na vrhu v 45 minutah.

Kar pa je pri vsem najbolj pomembno pa je to, da nimam težav s poškodbami, ki so me pestile pri teku in pa, da lahko dolgo časa vztrajam pri višjem pulzu, ki pa še vedno ni tako visok, da bi mi lahko povzročil velike težave in prekurjenost telesa, kar pa je pri teku veliko težje (vsaj zame).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…