Preskoči na glavno vsebino

Balkan

smo in bomo še nekaj časa. Žal je tako in keremu to še ni jasno mu res izrekam sožalje...

Edino kar imamo evropsko so kupi trgovin in pa seveda cene v njih, kar pa žal ne odvrne nakupovalne mrzlice slovenčkov, da nebi trumoma drli in nakupovali vse povprek v vseh mogočih urah dneva in dnevih tedna. Ampak to je zgodba o kateri sem pisal že x-krat in kot bi lahko rekli "Psi lajajo, karavana gre dalje"

Nisem eden tistih, ki gi na veliko hodil k našim severnim sosedom, tu pa tam kak ajnkauf v Ikei, kot rečemo to pa je tud vse. Drgač pa grem največkrat bolj ali manj samo skozi Avstrijo in še to največkrat s kolesom, pozimi pa le če res ne najdem kake zaplate snega pri nas na kateri lahk vsaj mal zapeljem tekaške smuče. Evo in včeraj sem šel do Pirkdorferseeja, male vasice blizu Pliberka pod Peco, kjer jim kot po čudežu uspe urediti lepe proge za tek na smučeh, če so le temperature vsaj približno blizu minusa. Prideš, plačaš nekaj evrčkov in lahk tečeš in ne samo to, tud ko je tema se da saj imajo celo zadevo tud osvetljeno, pa še radio lahk poslušaš preko zvočnikov. Pa da ne bo kdo mislil, da je to na vem kaki višini, vas je pod Peco in je mogoč na dobrih 700 metrov na morjem. Ampak, če je volja se vse da, očitno.

In pol pogledam k nam, konkretno na Roglo. Višina konkretna, preko 1500 metrov nad Jadranom, umetnega snega več kot dovolj, žal pa ne tudi za tiste, ki smo kupli sezonsko karto za tekaške, za nas je dober samo naravni sneg, če seveda je, če pa ne, pa nam ostane bentenje ali pa vožnja do Pirkdorferseja.

In tu se vprašam, a ne znamo ali nočemo ali ne moremo, mislim, da kar vseskupaj.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…