Preskoči na glavno vsebino

Pa smo

v Novem letu. Zame to pomeni samo spremembo številke pri pisanju datuma, vse ostalo sranje okoli tega pa mi je tečno, če to fejst omilim. No letos smo preživeli najboljše vstop v pisanje novega datuma ever. Nekaj malega smo zvečer pojedli, pol sma spavla spat Mihca, no Živa je že velika in že hodi sama Silvestrovat hahaha, midva pa sam se zleknila pred TV, po dolgem času pogledala skup en film, ki sploh ni bil slab in potem šla spat. Vso idilo so pokvarili samo retardiranci, ki so se odločli, da vse prihranke spustijo za konec leta v luft. Naslednji dan pa smo lepo odšli v Zreče, kjer sma tamalga prepustila v oskrbo dediju in babici, midva pa hop na Roglo, najprej mal na tekaške, pa dobro kosilu in pa zaključek v savni. To ja za mene dobro praznovanje Novega leta.

No, ampak zapis je namenjen nečemu drugemu. amreč hočem mal napisat o mojem načinu treningov, prehrane in na splošno mal o mojem pogledu na vsa ta novoletni šit, ki se mu pravi novoletne zaobljube.

Pa nejprej pri slednjem. Kak butasto je, da začneš leto z nekimi whatever zaobljubami in s tem še samo povečaš stres v svojem življenju, ki je že tako preveč stresno. Raje postopoma spremeni razmišljanje in preberi kaj pametnega, pa potem obrni kak novi list v svojem življenju. Po moje je to mal boljše pa tud če bo do tega prišli 12. marca in ne 1. januarja. Živimo v času v katerem morš bit skoz prilagodljiv in vsaka stvar, ki te tako iztiri povzroči samo slabo voljo. Torej po pameti z raznimi zaobljubami.

Kaj se mojga načina treningov tiče je sedaj povdarkek na treningu za moč, se pravi lastna teža in pa kettlebell. Če sem se od začetka matral in kombiniral 12 in 16 kil, lahk zdaj rečem, da mi je 16 kil šala mala in vse vaje izvajam brez problema, tu mislim predvsem na tehnično pravilno izvedbo, ki je najbolj pomembna pri delu z kettlebelli. Tako, da vsak ki malo razmišlja o vadbi z tem železjem naj si pogleda film kettlebell guruja in tam se bo lahk naučil vse o pravilni vadbi. Pri meni je napredek v izvedbi očiten in že pogledujem po 20 kilskem. Seveda pa sem do cilja še daleč, ampak o tem pa kdaj drugič. Naj povem še, da vadbo izvajam, kljub temu še vedno na strehi in imam tako ob enem pe terapijo cold thermogenesis, ki še dodatno pomaga pri kurjenju maščob. Kaj se še ostalega treninga tiče, sedaj ko je zima kolk se le da tečem na smučeh, čeprav zima letos ni najbolj naklonjena, drgač pa grem mal polaufat pri čemer pa je to nizkointenzivni tek dolg ne več kot 1 uro. Ko bo prišla pomlad pa bom spet zajahal kolo.

Tak je izgledala telovadnica ob prvem snegu.



Še zadnje in najbolj važno ob enem pa najtežje je prehrana. Moj princip je že dolgo znan v bistvu začnem jest najhitreje okoli 11 ure dopoldan, če sem v službi, če pa sem doma pa še bolj pozno. Pred tem si privoščim kavo, ki jo mal posladkam z stevio in lepo obogatim z smetano v stilu buletproof coffe, ki jo nekateri obogatijo z putrom ali kako drugo zdravo maščobo jaz pa sem zadovoljen z smetano. Torej to je do kosila to, potem kosilo, ki je v veliki meri sestavljeno iz mesa in zelenjave v bilo kaki obliki, se pravi sedaj pozimi veliko zelja, repe in pa domača svinjina v katerikoli obliki, seveda pa jemo tudi govedino in perutnino ter po novem še žrebička. Za vse to skrbi Tatjana, ki pridno vse tudi beleži. Se pravi jemo bolj nizko hidratno hrano. Popoldan sledijo kaki prigrizki v obliki kakih oreščkov ali sadja z sirom, zvečer pa večerja, po navadi jajca s slanino ali pršutom ali pa ribe v glavnem spet nekaj bolj beljakovinsko mastnega in pa mogoče kaka rezina kruha. In to je to nič komplicirano. OK zvečer še kak košček ali dva črne čokolade ali pa še kake oreščke za posladek, to pa je to.

Jutri je spet dan za meritve, me res zanima kaj bo meter pokazal, ker december je pač malo bolj naporen vsaj kaj se tiče segmenta prehrane. Jaz se pač ne morem odrečt dobri sladici in ponujenih mi je bilo kr nekaj.

Ampak meter ne laže.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…