Preskoči na glavno vsebino

Spričevalo

ki sem ga našel zadnjič med svojimi papirji, ko sem si malo krajšal čas medtem, ko je mali prestolonaslednik spal v vozičku, me je mal povrnilo v leta osnovne šole. Neverjetno, da je od tega že ohoho časa, ko pa sem ga prijel v roko pa se mi je zdelo, kot, da je minil zgolj trenutek, ki pa je resnici na ljubo bolj treeeeeeeeeenuteeeeeek. No pa pustmo to, bolj me je prevzelo, ko sem malo prelistal po njemu in si ogledal ocene in uspeh, ki sem ga dosegel, seveda se lahk pohvalim, če je to hvala, da sem bil celih osem let prav dober, kar ni kar tako, je pa tudi res, da sem bil vedno bolj na meji med dobrim in prav dobrim, kot pa med prav dobrim in odličnim. Še tisto leto, ko sem imel pol petk in pol štirk so se odločli, da sem pač jaz materijal za prav dobro. Pa saj ne da se pritožujem v bistvu sem vesel, da je bilo tako, saj se mi zdi, da sem na koncu vse ocene dobil na pošten način in, da mi nič ni bilo podarjeno. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je že v mojih časih bilo kar pomembno s kake družine izhajaš in, da pač eni niso mogli bit manj kot odlični pa čeprav se je kasneje izkazalo, da je bilo njihovo znanje milo rečeno precej precenjeno. Da je temu tako je nato marsi kdo občutil na svoji koži že zelo hitro v srednji šoli. Da na tem mestu ne zaidem še na zgrešenost sistema tudi v tem smilu, da se premalo vzpodbuja posamezne kvalitete, ki jih ima otrok pač pa se vse rine skozi isto luknjo pa čeprav, če pogledamo čist banalen primer, nekdo pač lepo riše jaz naprimer pa še z ravnilom komaj potegnem ravno črto in zakaj za vraga se vse sili k risanju. Pa je to res čisto banalen primer, ki nato preraste v veliko več. In ravno zaradi tega v kombinaciji z dejstvom, da smo res premladi, da bi se pri 14ih odločali kaj bomo delali do konca življenja je razlog, da jih v kasnejših letih veliko dela popolnoma nekaj drugega, kot pa to za kaj so se izšolali. No ampak to je že tema za kako drugo debato.

V bistvu sem takoj ko sem spričevalo odložil tudi pozabil na vse skupaj in to do danes zjutraj, ko sem poslušal zanimiv pogovor na VALU 202 prav na to temo. Še najboj zanimivo pa je bilo to, da statistika kaže, da je ravno v tem času, ko sem jaz zaključeval šolo torej okoli leta 1988 bilo odličnjakov nekje za dobrih 40%, danes pa je to število naraslo na krepko čez 60%, enako pa se je drastično zmanjšalo število zadostnih in nezadostnih. Čemu je temu tako je bilo vprašanje in takoj za tem teza, ali so današnji otroci res toliko bolj pametni ali pa je tu v ozadju kaj drugega. Voditelj je imel tu v mislih predvsem pritisk, ki ga vršijo starši nad učitelji ali pa ravnatelji nad učitelji v tekmi katera šola je bolj uspešna, mogoče je tu še kaj v ozadju celotne zgodbe. Vsekakor pa že samo če pogledam poplavo vsega v kar pehamo svoje otroke in s tem zmotno mislimo, da jim delamo dobro na koncu pa gre zopet za to, da s tem bolj ali manj zgubljamo energijo sebe in otrok. Po moje je starš tisti prvi, ki najbolje pozna svojega mladostnika, ve kaj mu leži in kaj ne in bilo bi edino pravilno, da poskuša to seveda s pomočjo še koga iz stroke to pri njemu vzpodbuditi v največji meri, da bi mu to lahko prav prišlo tudi v prihodnje. Ne pozabimo pa tudi čemu je v bistvu namenjeno otroštvo in to je igra. Spomnim se svoje mladosti, ko smo se z vrstniki cele popoldneve igrali zdaj to zdaj ono, odvisno pač od letnega časa in starosti a bili smo v pogonu non-stop. Ja vem, da bo kdo rekel pa danes je drugače, danes so tu računalniki, ki jih včasih ni bilo in prav ima, tudi tu je otroku potrebno pustit svoj čas in prostor, ampak z mislijo, da ima vsaka stvar svoje omejitve. A v prvi vrsti vzpodbujajmo otroka k igri k razvijanju motorike in pa skupaj z njim probajmo najdit tisto kar mu res leži in razvijajmo to skupaj z njim. Predvsem pa postavljajmo si realne in dosegljive cilje z mislijo, da pač vsi ne moremo ali pa ne morejo biti atomski fiziki.

Na koncu je sigurno le to, da najmanj dolgoročne koristi od vsega skupaj imajo od tega otroci, ki so v sistemu ocenjevanja, ki je v osnovnih šolah premilo in nemalokrat je prehod v srednjo šolo lahko šok tako za njih, kot za starše. Mislim, da si predvsem otroci zaslužijo poštene obravnave v šoli in to ne glede na to od kot izhajajo iz kakšnega družbenega sloja in iz kakšnega okolja naše preljube družbe s tem bomo olajšali življenje njim in tudi nam samim.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…