Preskoči na glavno vsebino

Spričevalo

ki sem ga našel zadnjič med svojimi papirji, ko sem si malo krajšal čas medtem, ko je mali prestolonaslednik spal v vozičku, me je mal povrnilo v leta osnovne šole. Neverjetno, da je od tega že ohoho časa, ko pa sem ga prijel v roko pa se mi je zdelo, kot, da je minil zgolj trenutek, ki pa je resnici na ljubo bolj treeeeeeeeeenuteeeeeek. No pa pustmo to, bolj me je prevzelo, ko sem malo prelistal po njemu in si ogledal ocene in uspeh, ki sem ga dosegel, seveda se lahk pohvalim, če je to hvala, da sem bil celih osem let prav dober, kar ni kar tako, je pa tudi res, da sem bil vedno bolj na meji med dobrim in prav dobrim, kot pa med prav dobrim in odličnim. Še tisto leto, ko sem imel pol petk in pol štirk so se odločli, da sem pač jaz materijal za prav dobro. Pa saj ne da se pritožujem v bistvu sem vesel, da je bilo tako, saj se mi zdi, da sem na koncu vse ocene dobil na pošten način in, da mi nič ni bilo podarjeno. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je že v mojih časih bilo kar pomembno s kake družine izhajaš in, da pač eni niso mogli bit manj kot odlični pa čeprav se je kasneje izkazalo, da je bilo njihovo znanje milo rečeno precej precenjeno. Da je temu tako je nato marsi kdo občutil na svoji koži že zelo hitro v srednji šoli. Da na tem mestu ne zaidem še na zgrešenost sistema tudi v tem smilu, da se premalo vzpodbuja posamezne kvalitete, ki jih ima otrok pač pa se vse rine skozi isto luknjo pa čeprav, če pogledamo čist banalen primer, nekdo pač lepo riše jaz naprimer pa še z ravnilom komaj potegnem ravno črto in zakaj za vraga se vse sili k risanju. Pa je to res čisto banalen primer, ki nato preraste v veliko več. In ravno zaradi tega v kombinaciji z dejstvom, da smo res premladi, da bi se pri 14ih odločali kaj bomo delali do konca življenja je razlog, da jih v kasnejših letih veliko dela popolnoma nekaj drugega, kot pa to za kaj so se izšolali. No ampak to je že tema za kako drugo debato.

V bistvu sem takoj ko sem spričevalo odložil tudi pozabil na vse skupaj in to do danes zjutraj, ko sem poslušal zanimiv pogovor na VALU 202 prav na to temo. Še najboj zanimivo pa je bilo to, da statistika kaže, da je ravno v tem času, ko sem jaz zaključeval šolo torej okoli leta 1988 bilo odličnjakov nekje za dobrih 40%, danes pa je to število naraslo na krepko čez 60%, enako pa se je drastično zmanjšalo število zadostnih in nezadostnih. Čemu je temu tako je bilo vprašanje in takoj za tem teza, ali so današnji otroci res toliko bolj pametni ali pa je tu v ozadju kaj drugega. Voditelj je imel tu v mislih predvsem pritisk, ki ga vršijo starši nad učitelji ali pa ravnatelji nad učitelji v tekmi katera šola je bolj uspešna, mogoče je tu še kaj v ozadju celotne zgodbe. Vsekakor pa že samo če pogledam poplavo vsega v kar pehamo svoje otroke in s tem zmotno mislimo, da jim delamo dobro na koncu pa gre zopet za to, da s tem bolj ali manj zgubljamo energijo sebe in otrok. Po moje je starš tisti prvi, ki najbolje pozna svojega mladostnika, ve kaj mu leži in kaj ne in bilo bi edino pravilno, da poskuša to seveda s pomočjo še koga iz stroke to pri njemu vzpodbuditi v največji meri, da bi mu to lahko prav prišlo tudi v prihodnje. Ne pozabimo pa tudi čemu je v bistvu namenjeno otroštvo in to je igra. Spomnim se svoje mladosti, ko smo se z vrstniki cele popoldneve igrali zdaj to zdaj ono, odvisno pač od letnega časa in starosti a bili smo v pogonu non-stop. Ja vem, da bo kdo rekel pa danes je drugače, danes so tu računalniki, ki jih včasih ni bilo in prav ima, tudi tu je otroku potrebno pustit svoj čas in prostor, ampak z mislijo, da ima vsaka stvar svoje omejitve. A v prvi vrsti vzpodbujajmo otroka k igri k razvijanju motorike in pa skupaj z njim probajmo najdit tisto kar mu res leži in razvijajmo to skupaj z njim. Predvsem pa postavljajmo si realne in dosegljive cilje z mislijo, da pač vsi ne moremo ali pa ne morejo biti atomski fiziki.

Na koncu je sigurno le to, da najmanj dolgoročne koristi od vsega skupaj imajo od tega otroci, ki so v sistemu ocenjevanja, ki je v osnovnih šolah premilo in nemalokrat je prehod v srednjo šolo lahko šok tako za njih, kot za starše. Mislim, da si predvsem otroci zaslužijo poštene obravnave v šoli in to ne glede na to od kot izhajajo iz kakšnega družbenega sloja in iz kakšnega okolja naše preljube družbe s tem bomo olajšali življenje njim in tudi nam samim.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…