Preskoči na glavno vsebino

Ultra

tekači, kolesarji, plavalci in ne vem kaj še vse smo narod Blatnodolcev. Seveda med njih spadam ali pa sem spadal tudi sam. Se pa tu postavi vprašanje zakaj je to tako. Odgovor pa je sila enostaven, za »ultra« rabiš samo vztrajnost, čas in malo ali pa več denarja, ko pa hočeš kaj drugega pa rabiš še talent, ki pa ga ima samo peščica, ki pa seveda pol ni več ultra pač pa je kaj bolj resnega s čimer se da tud živet bolj ali manj dobro ampak opažam, da se da. Ultra pa je bolj ali manj promocija samega sebe v povezavi, no to pa predvsem v zadnjem času z dobrodelnostjo. Ja vem, da se boste sedaj nekateri zgražali nad tem kar sem prav kar napisal, vendar pa ne odstopam od tega, da je večina tega kar nekateri počnejo samopromotivne narave. Jaz lahko nakažem na primer za Botrstvo, ki se mi zdi odlična akcija na Val-u 202, vsak teden nekaj denarja čist simpl z SMS-jem pa tega ne bom obešal na velik zvon pa verjamem, da nisem edini, ki to počne. Zadnjič sem v »hecu« napisal, da začenjam lajkohod po Sloveniji, ker večina tudi počne, pod pretvezo dobrodelnosti in ne vem česa vse še.
 Mal sem zašel. Tema današnjega pisanja je popolnoma nekaj drugega, ampak ma pa nekaj skupnega s tako popularnimi ultra zadevami. Torej podobne stvari, kot za ultro so potrebne, da si pridobiš kos papirja in z njim naziv, ki ti ga izda neka bolj ali manj samooklicana šolska inštitucija v kateri podeljujejo zveneče nazive na podlagi bolj ali manj prepisanih diplomskih, magistrskih del in bog ve česa še. V bistvu gre za to, da rabiš čas, ki je v bistvu relativna stvar saj se to sedaj bolj ali manj reši preko spleta, definitivno rabiš denar, ker pač to ni poceni in pa mal vztrajnosti. Evo in to se lepo poklopi s tem da smo Blatnodolci res narod ultrašev. Glede na to, da bi bilo prav zanimivo pogledat kolko prebivalcev ima na papirju kako visokošolsko ali pa še kako večjo izobrazbo glede na število prebivalcev glede na povprečje EU. Po mojem smo v samem vrhu, če pa ne pa smo v vrhu tega koliko od teh ljudi ima plagirano diplomo. Sreča pa je, da jih večina ne bo zasedla kakih zvenečih delovnih mest, ki bi bile na očeh javnosti. Resnici na ljubo pa jih je kar veliko s takimi papirji v udobnih stolčkih javno upravnega stroja, kjer zasedajo relativno dobro plačana delovna mesta, če pa že niso super plačana pa je vsaj za sigurno, da so zajamčena, še bolje pri tem pa je da na njih le malokdo odgovarja za svoje (ne) delo. Mal sem preletel podatke o številu faksov v Sloveniji, Po podatkih iz googla jih imamo 90. Koliko od teh jih je res kredibilnih pa vedo tisti, ki so hodli na taprave fakse. Jaz sem bil deležen samo Višješolskega sistema pod okriljem države, ki pa so ga resnici na ljubo vzeli precej resno in tako pač nisem bil deležen nekega popusta, tud pri pisanju diplome ne. Kaj več od tega  pa nisem, ker pač nimam viška časa, še manj pa denarja in o tem ne bom direkt sodil. Sem pa ziher, da dokler bo pomembna samo stopnja izobrazbe se pravi papir, ki ti ga bo nekdo naprintal ne glede na to kolk je za tem papirjem vloženega dela in znanja pač bo tako kot je. Sprememba se bo zgodila, ko bo poleg papirja pomemben podatek tudi to, kje si diplomiral in pri komu. S tem se bomo sigurno izognili mnogim blamažam, ki jih nato vsi mediji z veseljem pograbijo in nato premlevajo, do naslednje afere ali nekega dogodka, pa upam, da to ne bo strmoglavljenje letala. Pa da smo si na jasnem še nekaj, jaz največjo krivdo za nastanek takih traparij ne prisojam piscem ampak njihovim mentorjem, saj naloga mentorja je, da prekontrolira verodostojnost izdelka, katerega mentor je. No tolko malo pa sem tudi sam napisal diplomsko, da vem kaj je bila naloga mojga mentorja, ki jo je pri meni morm priznat vzel z vso resnostjo, najbrž tudi za to, ker je dal nekaj na svoj ugled. Tako, da je pri tem vprašljiva tudi mentorjeva kredibilnost.
Za konec pa samo še to, ali je res edino merilo, da nekdo lahko nekaj dela, določena stopnja, ki jo dosežemo v nekem šolskem sistemu pa čeglih je ta bolj sistem bol podoben temu, daj ti men dnar jaz pa teb papir, kajti vsi vemo kaj nam na koncu šole, predvsem take prej opisane ostane. Izobrazba.

Zdaj pa zares še čisto, čisto za na konec, po moje je velika med kao pametjo in inteligenco.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…