Preskoči na glavno vsebino

Ultra

tekači, kolesarji, plavalci in ne vem kaj še vse smo narod Blatnodolcev. Seveda med njih spadam ali pa sem spadal tudi sam. Se pa tu postavi vprašanje zakaj je to tako. Odgovor pa je sila enostaven, za »ultra« rabiš samo vztrajnost, čas in malo ali pa več denarja, ko pa hočeš kaj drugega pa rabiš še talent, ki pa ga ima samo peščica, ki pa seveda pol ni več ultra pač pa je kaj bolj resnega s čimer se da tud živet bolj ali manj dobro ampak opažam, da se da. Ultra pa je bolj ali manj promocija samega sebe v povezavi, no to pa predvsem v zadnjem času z dobrodelnostjo. Ja vem, da se boste sedaj nekateri zgražali nad tem kar sem prav kar napisal, vendar pa ne odstopam od tega, da je večina tega kar nekateri počnejo samopromotivne narave. Jaz lahko nakažem na primer za Botrstvo, ki se mi zdi odlična akcija na Val-u 202, vsak teden nekaj denarja čist simpl z SMS-jem pa tega ne bom obešal na velik zvon pa verjamem, da nisem edini, ki to počne. Zadnjič sem v »hecu« napisal, da začenjam lajkohod po Sloveniji, ker večina tudi počne, pod pretvezo dobrodelnosti in ne vem česa vse še.
 Mal sem zašel. Tema današnjega pisanja je popolnoma nekaj drugega, ampak ma pa nekaj skupnega s tako popularnimi ultra zadevami. Torej podobne stvari, kot za ultro so potrebne, da si pridobiš kos papirja in z njim naziv, ki ti ga izda neka bolj ali manj samooklicana šolska inštitucija v kateri podeljujejo zveneče nazive na podlagi bolj ali manj prepisanih diplomskih, magistrskih del in bog ve česa še. V bistvu gre za to, da rabiš čas, ki je v bistvu relativna stvar saj se to sedaj bolj ali manj reši preko spleta, definitivno rabiš denar, ker pač to ni poceni in pa mal vztrajnosti. Evo in to se lepo poklopi s tem da smo Blatnodolci res narod ultrašev. Glede na to, da bi bilo prav zanimivo pogledat kolko prebivalcev ima na papirju kako visokošolsko ali pa še kako večjo izobrazbo glede na število prebivalcev glede na povprečje EU. Po mojem smo v samem vrhu, če pa ne pa smo v vrhu tega koliko od teh ljudi ima plagirano diplomo. Sreča pa je, da jih večina ne bo zasedla kakih zvenečih delovnih mest, ki bi bile na očeh javnosti. Resnici na ljubo pa jih je kar veliko s takimi papirji v udobnih stolčkih javno upravnega stroja, kjer zasedajo relativno dobro plačana delovna mesta, če pa že niso super plačana pa je vsaj za sigurno, da so zajamčena, še bolje pri tem pa je da na njih le malokdo odgovarja za svoje (ne) delo. Mal sem preletel podatke o številu faksov v Sloveniji, Po podatkih iz googla jih imamo 90. Koliko od teh jih je res kredibilnih pa vedo tisti, ki so hodli na taprave fakse. Jaz sem bil deležen samo Višješolskega sistema pod okriljem države, ki pa so ga resnici na ljubo vzeli precej resno in tako pač nisem bil deležen nekega popusta, tud pri pisanju diplome ne. Kaj več od tega  pa nisem, ker pač nimam viška časa, še manj pa denarja in o tem ne bom direkt sodil. Sem pa ziher, da dokler bo pomembna samo stopnja izobrazbe se pravi papir, ki ti ga bo nekdo naprintal ne glede na to kolk je za tem papirjem vloženega dela in znanja pač bo tako kot je. Sprememba se bo zgodila, ko bo poleg papirja pomemben podatek tudi to, kje si diplomiral in pri komu. S tem se bomo sigurno izognili mnogim blamažam, ki jih nato vsi mediji z veseljem pograbijo in nato premlevajo, do naslednje afere ali nekega dogodka, pa upam, da to ne bo strmoglavljenje letala. Pa da smo si na jasnem še nekaj, jaz največjo krivdo za nastanek takih traparij ne prisojam piscem ampak njihovim mentorjem, saj naloga mentorja je, da prekontrolira verodostojnost izdelka, katerega mentor je. No tolko malo pa sem tudi sam napisal diplomsko, da vem kaj je bila naloga mojga mentorja, ki jo je pri meni morm priznat vzel z vso resnostjo, najbrž tudi za to, ker je dal nekaj na svoj ugled. Tako, da je pri tem vprašljiva tudi mentorjeva kredibilnost.
Za konec pa samo še to, ali je res edino merilo, da nekdo lahko nekaj dela, določena stopnja, ki jo dosežemo v nekem šolskem sistemu pa čeglih je ta bolj sistem bol podoben temu, daj ti men dnar jaz pa teb papir, kajti vsi vemo kaj nam na koncu šole, predvsem take prej opisane ostane. Izobrazba.

Zdaj pa zares še čisto, čisto za na konec, po moje je velika med kao pametjo in inteligenco.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…