Preskoči na glavno vsebino

Evo tole pa bo nekaj o teku

o katerem pač zadnje čase ne pišem prav veliko. Zakaj pa sploh bi. Da lahk o nečem kaj napišeš je fajn če se s tem tud ukvarjaš, jaz pa se s tekom ravno zadnje čase ne glih intenzivno. Res je grem tu pa tam odlaufat kako 10ko tak mal za dušo, ko pač vreme ne dopušča da bi šel na kolo ali pa sem malo na tesno s časom, drgač pa se teka kar mal izogibam. No pa vseen imam nekaj izkušenj, ki sem si jih nabral, ko pa sem tekel in to kar precej in mogoče je prav, da nekaj o tem tudi napišem, no ja pa da priznam tud na spletni strani tekac.si, kjer vedno omenijo moj blog so zapisali, da pač kaj malo napišem o teku.

Torej, kje naj bi pa sploh začel, aja na začetku seveda. Ko sem razmišljal kako se naj lotim teh zapisov sem kaj kmalu spoznal, da je tega kar velik kaj vse bi jaz mel o tej temi za povedat, zato naj bo to prvi v seriji pisanj o teku. Tema je obširna in jo bom poskušal nekako razdeliti na več poglavij in upam, da mi bo nekak ratalo spravit skupaj neko celoto. Predvsem bom opisal moje izkušnje, ki sem si jih nabral v času ko sem res veliko tekel in to ne samo doma ampak tudi na raznih tekmah. Predvsem pa se bom trudil, da opozorim na vse napake, ih sem jih naredil in tako nekako mogoče pa le pomagam komu, da ne bo delal istih stvari, kot sem jih sam.

Torej začnem na začetku. Kot vsak začetnik ali pa velika večina nisem mel pojma o tem kako se naj zadeve lotim. Na prvi pogled zgleda vse prav simpl, no pa se s časom pokaže, da pa vse glih ni tak ko zgleda. OK, mogoč bi blo, če bi tek vzel res samo kot občasno rekreacijo za dušo in mal za telo, ko pa preideš tud mal na kake tekmovalne zadeve pa se stvari kaj kmalu začnejo komplicirat. Za dosti komplikacij pa smo itak krivi sami, saj prevečkrat kar malo preveč zakompliciramo kako stvar. No torej načel sem s tekom, kjer pa je blo na začetku v mes kar veliko hoje, ampak vseen nekak sem v doglednem času uspe preteči svojih prvih 7 kilometrov v kosu in hvala bogu, da v tistem času še nisem bil ravno obremenjen z časom ne z pulzom in podobnimi stvarmi, sem pač tekel kot Forest Gump al kaj naj rečem. Ko danes gledam na to, bi pristopli k temu malo drugače. Danes bi se posvetil najprej pulzu pri teku in bi kontroliral višino pulza ne glede na tempo, ki bi ga pač zaradi tega imel. Držal bi se Maffetonove metode, ki pravi, da je najboljše območje za trening formula 180 - leta in da ne potem držiš tega pa čeravno bi to pomenilo pri nekomu tudi že hitra hoja in ne tek. To naj bi bilo nekako območje v katerem tudi telo pretežno kuri maščobe. Z vztrajnostjo bi kaj kmalu vsak začetnik ugotovil, da se mu s časom pri iztem pulzu tempo teka lepo povečuje, saj telo počasi napreduje in pridobiva na kondiciji. Simpl ko pasulj. S takim tekom, torej postopno povečevanje razdalje in pa kontroli nad utripom je tudi nevarnost za poškodbe, ki pa so žal kar pogoste pri teku dosti manjša, kot sicer. Potrpežljivost torej. 

To je za začetek torej nekaj o začetku, kako sem se ga lotil jaz in kako delam to danes, ko sem v bistvu spet bolj ko ne začetnik. V prihodnjem zapisu pa nekaj o metodi trenigov in o opremi.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…