Preskoči na glavno vsebino

Zima, mraz, sneg, kaos

in to na cestah. Ki ga je povzročilo zadnje sneženje vedno znova postavlja na plan vprašanje. Ali res cestarje kljub napovedim sneg vedno preseneti, ali pa smo za nastalo zmedo krivi sami.

Odgovor je na dlani, za večino težav, ki nastanejo na seti so ali bolje rečeno smo krivi vozniki sami. V prvi vrsti bi bilo pametno, da se v takem vremenu ne spravljmao ven, če to ni res nujno potrebno, mogoče bi lahko razmislili tudi o kaki alternativi, naprimer vlak, no jaz zase ve, da bi bi. Ja, vem, da vi nimajo te možnosti, a ko bi jo izkoristili vsaj tisti, ki jo imajo bi bil to že uspeh. Potem pa imamo tu še kup voznikov, ki precenijo svoje vozniške sposobnosti, ki so v večini slabe že ob normalnih pogojih in recept za kaos je tu. Potem pa so tu še posebna kasta, ki so na cesti, to pa so vozniki tovornjakov, za te pa je splošno znano, da ne upoštevajo ničesar in pri ogromni količini, ki se jih prevaža po naših cestah, ki so nekatere milo rečeno neprimerne skoraj za osebna vozila je recept za kaos tu. Samo eno tovorno vozilo je dovolj, da zapre celotno cesto in s tem zapre promet, kar pa je še huje zapre tudi pot tistim, ki se trudijo počistiti ceste. 

a na koncu je vedno isto, mediji iščejo odgovorne, nabijajo enkrat na tnalo cestarje, nato policijo, tu pa tam pa tudi voznike. A to je po enem dnevu pozabljeno in zadeva se ne bo spremenila. No seveda do novega sneženja, ko bodo spet meli kost za glodanje.

Kaj pa država? kot ponavadi zelo malo ali pa nič. Zakoni so a se ne izvajajo, represija ne pomaga, pa tudi če ni je policistov tako malo, da koma uspejo reševati sprotne zadeve za kaj več, kot je urejanje prometa pa jih ni kje vzeti.

In kot že tolikokrat, psi lajajo, karavana pa gre naprej.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …