Preskoči na glavno vsebino

Gluhonemi

imajo zadnje čase veliko svojih podpornikov po Sloveniji. V mislih imam kopico ljudi, ki se pojavljajo v okolici večjih nakupovalnih centrov ali v središčih mest in pod pretvezo, da pobirajo denar za gluhoneme poskušajo od mimoidočih spuliti kak evro. Najbrž se malo ljudi zaveda, da gre v teh primerih za dobro organizirane kriminalne združbe in, da ti, ki pobirajo denar v bistvu delajo tlako za večje botre, ki so skriti nekje v ozadju. 

Seveda je to samo ena od oblik, potem imamo tu še cel kup takšnih in drugačnih invalidov, ki stojijo, sedijo, nekateri pa tudi ležijo in prosijo za denar. Pol so tu še matere z otroci, ki ustavljajo mimoidoče in prosijo za denar, pod pretvezo, da potrebujejo za otroke. 

Ne rečem, da se med temi ne skriva tudi kdo, ki resnično potrebuje pomoč, a vem, da jih večina dela le za nekoga drugega in, da od vsega tako dobljenega za njih ostane le zelo mali del, če sploh kaj, saj je velikokrat možno tudi, da delajo samo za hrano in prostor za spanje. V bistvu gre za obliko zasužnjevanja, ki jo v zahodnem svetu poznajo že dlje časa, pri nas pa se bolj izrazito pojavlja malo krajši čas. 

Popolnoma v drugi rang pa spadajo ulični artisti, ki na tak ali drugačen način poskušajo zaslužiti kaj drobiža, ti seveda ne spadajo v zgornjo kategorijo in so tudi edini, ki jim jaz namenim kak kovanec. Verjamem, da ima vsako mesto kako ikono, kot jo ima Maribor, ki ima gospoda z lutkami na vogalu Gosposke pri Mladinski knjigi. Ta je v bistvu edina stalnica v Mariboru. Seveda se nato pojavljajo še občasni, ki na tak ali drugačen način poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih. Verjamem, da je to enim v bistvu služba in si pač s tem načinom dela služijo denar in v tem jaz ne vidim nič slabega. Kvečjemu  popestritev mesta in za odtenek manjša vrsta na CSDjih.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …