Preskoči na glavno vsebino

Gluhonemi

imajo zadnje čase veliko svojih podpornikov po Sloveniji. V mislih imam kopico ljudi, ki se pojavljajo v okolici večjih nakupovalnih centrov ali v središčih mest in pod pretvezo, da pobirajo denar za gluhoneme poskušajo od mimoidočih spuliti kak evro. Najbrž se malo ljudi zaveda, da gre v teh primerih za dobro organizirane kriminalne združbe in, da ti, ki pobirajo denar v bistvu delajo tlako za večje botre, ki so skriti nekje v ozadju. 

Seveda je to samo ena od oblik, potem imamo tu še cel kup takšnih in drugačnih invalidov, ki stojijo, sedijo, nekateri pa tudi ležijo in prosijo za denar. Pol so tu še matere z otroci, ki ustavljajo mimoidoče in prosijo za denar, pod pretvezo, da potrebujejo za otroke. 

Ne rečem, da se med temi ne skriva tudi kdo, ki resnično potrebuje pomoč, a vem, da jih večina dela le za nekoga drugega in, da od vsega tako dobljenega za njih ostane le zelo mali del, če sploh kaj, saj je velikokrat možno tudi, da delajo samo za hrano in prostor za spanje. V bistvu gre za obliko zasužnjevanja, ki jo v zahodnem svetu poznajo že dlje časa, pri nas pa se bolj izrazito pojavlja malo krajši čas. 

Popolnoma v drugi rang pa spadajo ulični artisti, ki na tak ali drugačen način poskušajo zaslužiti kaj drobiža, ti seveda ne spadajo v zgornjo kategorijo in so tudi edini, ki jim jaz namenim kak kovanec. Verjamem, da ima vsako mesto kako ikono, kot jo ima Maribor, ki ima gospoda z lutkami na vogalu Gosposke pri Mladinski knjigi. Ta je v bistvu edina stalnica v Mariboru. Seveda se nato pojavljajo še občasni, ki na tak ali drugačen način poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih. Verjamem, da je to enim v bistvu služba in si pač s tem načinom dela služijo denar in v tem jaz ne vidim nič slabega. Kvečjemu  popestritev mesta in za odtenek manjša vrsta na CSDjih.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...