Preskoči na glavno vsebino

Tak čas

naslednji tedn bo nekje na poti do Grčije. Po nekaj več kot treh letih grem ponovno malo v tujino opravljat svoje delo. Tokrat kar malo s cmokom v grlu, ker puščam doma družino. Predvsem Tatjana bo imela kar veliko dela, ko me ne bo. Otroka pač potrebujeta starša, predvsem Miha, Živa je že skor odrasla punca in že zna skrbeti sama zase. 

Sem pa sedaj pred odhodom dva tedna doma, da postorim vse kaj je takega, da se potem ne bo treba ukvarjati Tatjani z kakimi bedarijami. Seveda pa je to tud čas, da preživimo nekaj časa skupaj in da se imamo fajn. 

Velikonočni prazniki so mimo, mi smo bli kar lepo doma, no mala dva sta šla za eno nočitev dediju in babici v Mursko Soboto, midva pa sma bila doma. Kam daleč tudi ne mormo, ker imamo avto bolj ko ne nevozen. No danes sem ga odpeljal k mehaniku in bom poročal, kaj v bistvu je sploh krivo za ropotanje pri motorju.

Torej, v soboto sem si privoščil nov tattoo.



Nedeljo sma bolj ali manj prelenarila doma na kavču, no seveda sma prej malo pomigala, jaz sem šel malo na kolo, Tatjana pa standardni trening z dodatkom malo teka, saj se pripravlja na Bančne igre.

Včeraj pa smo izkoristili lep dan za sprehod v bližnji okolici, šli malo k Dravi krmit račke in labode, ki pa so bili neka utrujeni in so takole dremali.



Malo smo posedali na klopci in uživali v razgledu in se malo slikali.



Popoldan pa smo dobili še obisk mojih iz Zreč in smo se sprehodili na obvezni sladoled pa do še ene obvezne postojanke v mestu pri Stolni cerkvi.


In tako zaključili lep aprilski dan.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …