v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c
se včasih glih ne skladajo. Še huje pa je ko rineš z glavo skoz zid in pri tem smo vsi bolj ali manj isti, no vsaj zdi se mi. Kolkrat sem že reku, da športam zato, da bom zdrav in fit, realnost pa je velikokrat drugačna... A zakaj, ja zato, ker me velikokrat prav zaradi športa vse boli. In v zadnjem času res nimam sreče z poškodbami. Še sedaj nisem pozabu lanskih težav z hrbtenico, poleg tega pa me vseskozi spremlja tudi bolečina v ahilovi tetivi. Vendar pa trmast kot sem, sem vztrajno nadaljeval s tekom, čeprav bi mi že zdrava pamet mogla povedat, da ne gre za nedolžno vnetje, saj bolečine niso izginile tudi ko lani cel mesec nisem pretekel niti metra. Mesec dolga pavza pa bi načeloma morala zadostovati za ublažitev vnetja, če bi seveda šlo za to. No potem je prišla zima in sem se tolažu, da bom malo več tekel na smučeh in malo manj peš, pa se bo zadeva sanirala, žal tud iz tega ni blo nič. No potem sem z bolečino šel celo na dve tekmi spomladi in želja je bila iti še na kakšno. No k
da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave. No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu p