1. november

sma s Tatjano skoraj celi preživela v avtu na poti z Italije. Super, da je bil praznik, ker so drugače prenatrpane ceste bile napol prazne in je vožnja potekala hitro. Takoj ko je radio začel loviti slovenski program sem preklopil na VAL 202, ker pač je to moja izbira v avtu v 99%. Vsake pol ure poročila, vse kar rabim vedet o razmerah na cestah, kaka zanimiva oddaja in dobri voditelji, to je vse kar rabim od radija. 

Zdaj sem mal zašel iz teme. V glavnem pri vsakih poročilih pa poslušama o tem kolko sveč bomo letos zakurli na britofu in kolk to stane in kako se recikira, in še in še, v glavnem sveče na pol ure. Pa začnema tud midva debato o tem, no bolj jaz, ki izjavim, da bi ukinil britofe in prepovedal pokope in označevanje z grobovi in s tem bi tudi zaključil vsakoletno tekmo, kar se tiče števila sveč in ikeban na grobu, pa da ne pozabim pelc mantlov. Torej moje mišljenje je, da ko umreš, te zažgejo, razsipajo in to je to, svojci te pospremijo na tej poti, pol grejo nekaj spit pa pojest, kako rečejo na tvoj račun, razderejo kako šalo in grejo vsak po svoje ali še bolje se grejo posvečat drug drugemu, ker to je smisel življenja, ker pač smo homosapiensi družabna bitja, je smisel to, da se družimo v času ko živimo. Za moje pojme je čisti nesmisel hodit na britof glih za 1. november, jaz se lahk spomnim tistega, ki ga ni več med nami tudi keri koli drug dan.

Jaz se največkrat spomnim takrat, ko me kakšna stvar spomni na stvari iz preteklosti. Naprimer, gledam otroke, ki se igrajo in se spomnim na moje otroštvo, kako smo se preganjali za žogo in tako se spomnim tud na prijatelja iz otroštva, ki je že v onostranstvu. Pa še je cel kup takih spominov, in če bi jih seštel je sigurno isto, kot, da bi šel vsakemu vsaj enkrat na grob. 

Kar se tiče spomenikov in grobov pa je zadeva jasna, če bo kdo kasneje spoznal, da sem bil kaka velka faca mi bojo tako al tako postavli spomenik in bo tam zapisano kdo in kaj sem bil jaz, drugače pa vam povem, da bo mojim pravnukom, kaj malo mar za moj grob, mogoč bojo šli tja, ker jih bo to v kdo prisili, drgač pa se jim bo gladko fučkalo. To vam povem iz lastnih izkušenj, ker tako pač je. Svojcev, ki jih ni več a ste jih osebno poznali, se vsake tolko spomnimo v svojih mislih, ko vas pač na to karkoli spomni in ni obisk britofa edini razlog za to. 

V glavnem, da zaključim, jaz osebno ne bom nič jezen, če po moji končani poti na tem svetu nihče ne pride na moj grob, tisti, ki sem jim kaj pomenil vem, da se me bodo spomnili na tak ali drugačen način in mi zarad tega ne rabijo prižigat še sveč in nosit ikeban. Tisit čas raje naj posvetijo drug drugemu.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport