Preskoči na glavno vsebino

1. november

sma s Tatjano skoraj celi preživela v avtu na poti z Italije. Super, da je bil praznik, ker so drugače prenatrpane ceste bile napol prazne in je vožnja potekala hitro. Takoj ko je radio začel loviti slovenski program sem preklopil na VAL 202, ker pač je to moja izbira v avtu v 99%. Vsake pol ure poročila, vse kar rabim vedet o razmerah na cestah, kaka zanimiva oddaja in dobri voditelji, to je vse kar rabim od radija. 

Zdaj sem mal zašel iz teme. V glavnem pri vsakih poročilih pa poslušama o tem kolko sveč bomo letos zakurli na britofu in kolk to stane in kako se recikira, in še in še, v glavnem sveče na pol ure. Pa začnema tud midva debato o tem, no bolj jaz, ki izjavim, da bi ukinil britofe in prepovedal pokope in označevanje z grobovi in s tem bi tudi zaključil vsakoletno tekmo, kar se tiče števila sveč in ikeban na grobu, pa da ne pozabim pelc mantlov. Torej moje mišljenje je, da ko umreš, te zažgejo, razsipajo in to je to, svojci te pospremijo na tej poti, pol grejo nekaj spit pa pojest, kako rečejo na tvoj račun, razderejo kako šalo in grejo vsak po svoje ali še bolje se grejo posvečat drug drugemu, ker to je smisel življenja, ker pač smo homosapiensi družabna bitja, je smisel to, da se družimo v času ko živimo. Za moje pojme je čisti nesmisel hodit na britof glih za 1. november, jaz se lahk spomnim tistega, ki ga ni več med nami tudi keri koli drug dan.

Jaz se največkrat spomnim takrat, ko me kakšna stvar spomni na stvari iz preteklosti. Naprimer, gledam otroke, ki se igrajo in se spomnim na moje otroštvo, kako smo se preganjali za žogo in tako se spomnim tud na prijatelja iz otroštva, ki je že v onostranstvu. Pa še je cel kup takih spominov, in če bi jih seštel je sigurno isto, kot, da bi šel vsakemu vsaj enkrat na grob. 

Kar se tiče spomenikov in grobov pa je zadeva jasna, če bo kdo kasneje spoznal, da sem bil kaka velka faca mi bojo tako al tako postavli spomenik in bo tam zapisano kdo in kaj sem bil jaz, drugače pa vam povem, da bo mojim pravnukom, kaj malo mar za moj grob, mogoč bojo šli tja, ker jih bo to v kdo prisili, drgač pa se jim bo gladko fučkalo. To vam povem iz lastnih izkušenj, ker tako pač je. Svojcev, ki jih ni več a ste jih osebno poznali, se vsake tolko spomnimo v svojih mislih, ko vas pač na to karkoli spomni in ni obisk britofa edini razlog za to. 

V glavnem, da zaključim, jaz osebno ne bom nič jezen, če po moji končani poti na tem svetu nihče ne pride na moj grob, tisti, ki sem jim kaj pomenil vem, da se me bodo spomnili na tak ali drugačen način in mi zarad tega ne rabijo prižigat še sveč in nosit ikeban. Tisit čas raje naj posvetijo drug drugemu.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…