Preskoči na glavno vsebino

1. november

sma s Tatjano skoraj celi preživela v avtu na poti z Italije. Super, da je bil praznik, ker so drugače prenatrpane ceste bile napol prazne in je vožnja potekala hitro. Takoj ko je radio začel loviti slovenski program sem preklopil na VAL 202, ker pač je to moja izbira v avtu v 99%. Vsake pol ure poročila, vse kar rabim vedet o razmerah na cestah, kaka zanimiva oddaja in dobri voditelji, to je vse kar rabim od radija. 

Zdaj sem mal zašel iz teme. V glavnem pri vsakih poročilih pa poslušama o tem kolko sveč bomo letos zakurli na britofu in kolk to stane in kako se recikira, in še in še, v glavnem sveče na pol ure. Pa začnema tud midva debato o tem, no bolj jaz, ki izjavim, da bi ukinil britofe in prepovedal pokope in označevanje z grobovi in s tem bi tudi zaključil vsakoletno tekmo, kar se tiče števila sveč in ikeban na grobu, pa da ne pozabim pelc mantlov. Torej moje mišljenje je, da ko umreš, te zažgejo, razsipajo in to je to, svojci te pospremijo na tej poti, pol grejo nekaj spit pa pojest, kako rečejo na tvoj račun, razderejo kako šalo in grejo vsak po svoje ali še bolje se grejo posvečat drug drugemu, ker to je smisel življenja, ker pač smo homosapiensi družabna bitja, je smisel to, da se družimo v času ko živimo. Za moje pojme je čisti nesmisel hodit na britof glih za 1. november, jaz se lahk spomnim tistega, ki ga ni več med nami tudi keri koli drug dan.

Jaz se največkrat spomnim takrat, ko me kakšna stvar spomni na stvari iz preteklosti. Naprimer, gledam otroke, ki se igrajo in se spomnim na moje otroštvo, kako smo se preganjali za žogo in tako se spomnim tud na prijatelja iz otroštva, ki je že v onostranstvu. Pa še je cel kup takih spominov, in če bi jih seštel je sigurno isto, kot, da bi šel vsakemu vsaj enkrat na grob. 

Kar se tiče spomenikov in grobov pa je zadeva jasna, če bo kdo kasneje spoznal, da sem bil kaka velka faca mi bojo tako al tako postavli spomenik in bo tam zapisano kdo in kaj sem bil jaz, drugače pa vam povem, da bo mojim pravnukom, kaj malo mar za moj grob, mogoč bojo šli tja, ker jih bo to v kdo prisili, drgač pa se jim bo gladko fučkalo. To vam povem iz lastnih izkušenj, ker tako pač je. Svojcev, ki jih ni več a ste jih osebno poznali, se vsake tolko spomnimo v svojih mislih, ko vas pač na to karkoli spomni in ni obisk britofa edini razlog za to. 

V glavnem, da zaključim, jaz osebno ne bom nič jezen, če po moji končani poti na tem svetu nihče ne pride na moj grob, tisti, ki sem jim kaj pomenil vem, da se me bodo spomnili na tak ali drugačen način in mi zarad tega ne rabijo prižigat še sveč in nosit ikeban. Tisit čas raje naj posvetijo drug drugemu.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.