Preskoči na glavno vsebino

Načrti vedno so,

kljub temu, da mi je šport v zadnjih letih le nekakšen filter za spihat dušo in ob enem krepiti telo in, da so tekmovalne ambicije že zdavnaj zamrle. A okvirni plani se vedno porušijo. Ko sem ob prijavi na Frontex že kalkuliral izgubo enega meseca na kolesu še pojma nisem imel, da bo udarila korona in, da bomo vsi prisiljeni v spremembe predvsem pri načinu življenja. Tako smo se v trenutku veliko nas prelevili v fultajm bejbi siterje in učitelje in eto po zlu so mi sli  kolesarski kilometri. Ko sem v preteklosti nemalo kateri dopoldan, ko sem bil doma nameni kolesarski turi, sem le te sedaj moral prestaviti na popoldan, ko se je vrnila Tatjana iz službe, pa še to ni šlo vedno skozi, in tako sem kar v zaostanku z kolesarskimi kilometri. A nič hudega bodo pa tisti, ki pridejo sedaj toliko bolj z užitkom.

Ampak, kot vedno je vsako slabo za nekaj dobro. Treninge sem preusmeril v vadbo notri z utežmi, kettlebelom, gumicami in TRXom in sem glih tako naredil nekaj za sebe, kolo pač koliko je šlo, edino kar pa gre po "planu" je tek. Namreč v začetku leta sem rekle, da bom hodil tečt dvakrat na teden vsaj 10 km in tempo držim brez prestanka od začetka leta. 

A kot rečeno vsaka slaba stvar je za nekaj dobra in tudi v tej korona izolaciji smo potegnili samo dobre stvari. Čeglih sma oba delala nemoteno pa smo preostali čas res preživeli skupaj, hodili na sprehode, se vozili s kolesi ali otroci  z rolerji, večere pa preživeli ob gledanju kake dobre serije.

In na koncu se spet izkaže, da smo ljudje prilagodljivi in, da je res malo potrebno, no vsaj mi smo taki, da se naštimamo na novo situacijo in potegnemo iz nje ta najboljše.

Včasih bi se temu reklo NNNP, malo starejši vemo kaj to pomeni. 

In, kot vedno na koncu, razmišljajte s svojo glavo.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.