Lahko bi bila knjiga

 pa najbrž ne bo....


Okoli Velike noči leta 2004.


Slabo leto pred tem, torej za moj trideseti rojstni dan, sem pokadil zadnjo cigareto in tako nezavedno stopil na pot, ki bo v eni točki prešla v obsedenost, obsedenost z športom, obsedenost z kilami, z kilometri in še čim. Ampak, začnimo na začetku.

Torej malo pred Veliko nočjo leta 2004 sem šel mimo lekarne v Zrečah. Kako slabo leto sem bil že na svojem in bolj ali manj živel sam, z redkimi obiski takratne punce, ki pa je bolj ko ne živela pri njenih starših. Torej lekarna. Stopim notri, kupim žeton za tehtnico in stopim gor, sprintam listek, na katerem je na mojo srečo teža bila za odtenek pod stotimi kilami a res za odtenek, indeks telesne mase, pa raje niti ne omenjam, a na mojo višino, ki je na dober dan 173 centimetrov si lahko vsak zase izračuna. Torej z listkom grem domov in si ga prilepim na hladilnik z obljubo, da bom do poletja imel 75 kil. Ob omembi mojega parim ljudem so me malo čudno gledali a rekel ni noben nič.

Torej kako začeti, kako spraviti človeka, ki je zadnja leta ležal pred TV-jem ali pa posedal na kavicah, ki je še pred časom kar veliko kadil in, ki se ni branil alkohola. Odgovor je enostaven. Težko. Torej naslednje jutro oblečem kratke hlače in majico, obujem neke adidaske in gre na tek. Tek se je po dobrih petsto metrih prešel v hojo a sem nadaljeval in zopet malo tekel pa hodil in tako po kake pol ure prišel domov. Še sedaj vem traso po kateri sem šel, po moje sem opravil ene tri kilometre a ko bi takrat vsaj malo slutil kaj bo iz tega zraslo, mogoče niti nebi nadaljeval. Ampak, do takrat je še daleč. Je pa nekaj ob tem sigurno, če bi pred tem prebral knjigo Scota Jureka v kateri on opisuje svoj tek v stilu Forest Gumpa, torej obul sem copate in tekel in tekel in tekel, bi jaz sigurno po svojem teku šel pod tuš od tam pa v gostilno na pivo in nemudoma zaključil svojo tekaško kariero. K sreči sem to knjigo prebral kar nekaj časa kasneje, pa priznam, da še danes ne verjamem vsega, kar je tam napisanega a lahko, da s tem avtorju delam veliko krivico.


Ob teh začetkih naj omenim dva ključna faktorja, ki sta pripomogla, da sem postopoma le začel nabirati kondicijo. Prvi je bil zreški hrib Golek, ki je lokalni poligon za kar nekaj domačinov, ki nabirajo ali vzdržujejo kondicijo, drugi pa stric, ki je v tistem časi kar veliko kolesaril. Tako sem v nadaljevanju začel hoditi na Golek. Žal sem šele mnogo kasneje spoznal, da je na ta hrib kar nekaj variant dostopa, no jaz sem se lotil najkrajše in tako posledično tudi najstrmejše. To je pomenilo, da sem se s avtom pripeljal do tamkajšnjega kamnoloma in nato v hrib. Vzpon res ni hudo dolg a če greš res po najkrajši poti ne popusti v svojem naklonu in je kar brutalen. A kot pravijo prvega ne pozabiš nikoli in tudi jaz ga ne bom. Ko se človek z prekomerno težo dobesedno iz postelje poda v kar strm klanec zgleda res smešno, to mi je danes jasno, ker sem velikokrat priča ubogim param, ki se podajajo v take avanture, ki so za večino, kot bi rekli samo enkraten poizkus. Tudi jaz nisem bil nič drugačen, le s to razliko, da sem se jaz po nekaj dneh zopet vrnil in spet zagrizel v isti hrib. V eni točki pa taisti hrib v nadaljevanju v enem letu v povprečju naskočil več kot tristopetišesdesetkrat, torej sem bil na njemu več kot enkrat v enem letu.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Prodaja avta