Pisanje zgodovine
se dogaja v teh dneh.
Pa s tem ne mislim rekordnih cen nafte in ob enem nepojmljiv molk določenih interesnih skupin, ki so ob zadnjih podražitvah, ko je bila še prejšnja politična opcija bila plat zvona kako bodo propadli, kako več ne bo hrane v Sloveniji, kako bodo transportne verige počakale. Začuda ne vidim ne traktorjev ne tovornjakov, ki bi se vozili okoli vlade ali parlamenta.
Ampak politika ni tema trga pisanja. Gre za dogodke, ki se jih bomo sploh mi, ki jih doživljamo v prvi osebi še dolgo spominjali, ker dejstvo je, da bo tega enkrat konec in, da se nam bo še kako kolcalo po tem, da bi gledali tri kolesarje na TDF in to vse tri, ki so vsak za sebe pomemben člen v svoji ekipi. Seveda izstopa Tadej Pogačar, ki je včeraj zaključil dirko že z peto zmago na celotni dirki, kar je uspelo le peščici športnikov. Ob tem, da zmaga ni enaka zmagi in, da je dobitnik rumene majice še na zadnji etapi dirkal, kot, da je sedel na kolo prvič po ne vem koliko časa.
Kakor koli ko gledamo iz prizme kolesarstva živimo v kolesarskih nebesih in prav je, da cenimo dosežke naših kolesarjev. Najbrž to znamo malenkost bolj ceniti tisti, ki smo se kdaj že usedli na kolo in prekolesarili kak klanec ali dva in pri tem nismo imeli pod ritjo materije in v gonilki motorja, ker to paž žal ni kolesarjenje, vsaj za mene ne.
Še bolj hecno, če ne žalostno pa je sedaj prebiranje raznih bedastih člankov o tem koliko je zaslužil z turom ali pa koliko je vredna ura, ki jo nosi. Za take nebuloze pa imam samo en odgovor, koliko, da je zaslužil je premalo, ker odrekanje, nevarnost in trpljenje, ki ga zahteva ta šport se ne da ovrednotiti z nobenim denarjem.
In nazadnje še izrek, ki ga je v enih čisto drugačnih časih izrekel nekdo "uživajte dokler lahko".