Preskoči na glavno vsebino

Ko tek postane užitek

vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje...

Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja...


Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamrznjenim avtom poskuša peljati po cesti, najbrž tko mal na slepo mapak vseen se pa pelje, jaz pa em peš ;).

Kaj sem hotel povedat, aja to, da v teh trenutkih, ko ne gledam skoz na uro in skoz preračunavam tempo, ki ga moram držati na treningu, imam sedaj dost časa da razmišljam tudi o čem drugem. O sebi, o ljudeh okoli mene, o stvareh, ki se v danem trenutku zdijo pomembne, nepremagljive, včasih celo tragične, pa se na koncu izkaže, da so le privid v daljavi, da so le trenutek v življenju, ki mine in se izkaže kot nepomembna stvar, kot nekaj brez česar se da preživeti, kot stvar, ki sploh ni odločala o ničemer...

No pa še mal naprej. Bliža se čas vsesplošnih obdarovanj, bliža se čas, ko bomo pokupili vse kaj se pokupiti da, da bi obdarovali ljudi okoli sebe, ljudi, ki jih imamo radi.
Pa je res le materialno darilo tisto s katerim lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen, svojo zahvalo ali pa , da nekomu pokažemu, vem da si tu, rad te imam, vesel sem, da si ob meni... Ali ni večje darilo, da poiščemo v sebit tisto najboljše, kar imamo in to podarimo tistim, ki jih imamo radi, ali ni darilo to, da poskušamo razumeti tistega, ki ga imamo radi, da ga podpiramo, da znamo komu prisluhnit, ko to potrebuje, da ga znamo vspodbuditi. Ja včasih so malenkosti tiste, ki dajo veliko, le redkokdaj pa so materialne dobrine tiste, ki nas osrečijo.
Ko najdemo tistega s katerim bomo dosegli celotoloto, se pravi 100%, ki pomenijo recept za uspeh v življenju pa bomo tudi srečni pa čeprav to vedno ne bo tudi pomenilo, da imamo kup dnarja ali drugih traparij, ki slej ko prej minejo mi pa ostanemo...

Ampak to so le prazne besede, živimo v času potrošniške družbe, kjer nekaj pomeniš le če imaš kaj pokazati navzven, če se lahk pokažeš z dobrim avtom, z dobrimi oblekami, z velikimi hišami in dopusti v eksotičnih krajih. Veliko smo krivi sami, ker se damo navleči tisočim reklamam s katerimi zasujejo poštne nabiralnike in televizijske oddaje. V bisvtu se kar pustimo, da drugi razišljajo namesto nas, mi pa to vse sprejemamo in na koncu celo verjamemo, da ni življenja brez vseh teh stvati.

Kdaj bomo začeli raje iskati tiso ali tistega, s kom ali s čim bomo lahk tvorili celoto, se pravi tistih 100%, ki zagotavljajo uspešno predvsem pa srečno življenje...

V glavnem lepo je ko je zima, za mene v bistvu kar nekakšne oddih od napornega leta...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...