Preskoči na glavno vsebino

Ko tek postane užitek

vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje...

Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja...


Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamrznjenim avtom poskuša peljati po cesti, najbrž tko mal na slepo mapak vseen se pa pelje, jaz pa em peš ;).

Kaj sem hotel povedat, aja to, da v teh trenutkih, ko ne gledam skoz na uro in skoz preračunavam tempo, ki ga moram držati na treningu, imam sedaj dost časa da razmišljam tudi o čem drugem. O sebi, o ljudeh okoli mene, o stvareh, ki se v danem trenutku zdijo pomembne, nepremagljive, včasih celo tragične, pa se na koncu izkaže, da so le privid v daljavi, da so le trenutek v življenju, ki mine in se izkaže kot nepomembna stvar, kot nekaj brez česar se da preživeti, kot stvar, ki sploh ni odločala o ničemer...

No pa še mal naprej. Bliža se čas vsesplošnih obdarovanj, bliža se čas, ko bomo pokupili vse kaj se pokupiti da, da bi obdarovali ljudi okoli sebe, ljudi, ki jih imamo radi.
Pa je res le materialno darilo tisto s katerim lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen, svojo zahvalo ali pa , da nekomu pokažemu, vem da si tu, rad te imam, vesel sem, da si ob meni... Ali ni večje darilo, da poiščemo v sebit tisto najboljše, kar imamo in to podarimo tistim, ki jih imamo radi, ali ni darilo to, da poskušamo razumeti tistega, ki ga imamo radi, da ga podpiramo, da znamo komu prisluhnit, ko to potrebuje, da ga znamo vspodbuditi. Ja včasih so malenkosti tiste, ki dajo veliko, le redkokdaj pa so materialne dobrine tiste, ki nas osrečijo.
Ko najdemo tistega s katerim bomo dosegli celotoloto, se pravi 100%, ki pomenijo recept za uspeh v življenju pa bomo tudi srečni pa čeprav to vedno ne bo tudi pomenilo, da imamo kup dnarja ali drugih traparij, ki slej ko prej minejo mi pa ostanemo...

Ampak to so le prazne besede, živimo v času potrošniške družbe, kjer nekaj pomeniš le če imaš kaj pokazati navzven, če se lahk pokažeš z dobrim avtom, z dobrimi oblekami, z velikimi hišami in dopusti v eksotičnih krajih. Veliko smo krivi sami, ker se damo navleči tisočim reklamam s katerimi zasujejo poštne nabiralnike in televizijske oddaje. V bisvtu se kar pustimo, da drugi razišljajo namesto nas, mi pa to vse sprejemamo in na koncu celo verjamemo, da ni življenja brez vseh teh stvati.

Kdaj bomo začeli raje iskati tiso ali tistega, s kom ali s čim bomo lahk tvorili celoto, se pravi tistih 100%, ki zagotavljajo uspešno predvsem pa srečno življenje...

V glavnem lepo je ko je zima, za mene v bistvu kar nekakšne oddih od napornega leta...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…