Preskoči na glavno vsebino

Kraj, ki da nekaj nase

ima svojo priljubljeno rekreacijsko točko. Za Zrečane je to hrib, no čeprav je to za nekatere hribček z imenom Golek. Točka, ki jo na dan obišče okoli 20 najbolj zagnanih domačinov.
V bistvu je to hrib, na katerem sem jaz začel pridobivati nazaj svojo kondicijo in izgubljati kile, še preden sem sploh lahko začel tečt. Tako sem bil včasih kuhan in pečen na tem hribu, bi se lahk reklo. Mal sem prebrskal statistiko za nazaj in našel podatek, da sem bil leta 2006 na vrhu kar 340 krat. Če sem takrat pod vznožje prišel z avtom in se pol zagnal "po ta strmi" in vedno na polno do vrha in potem po isti poti nazaj, se je sedaj moj pristop do takih treningov malo spremenil.
No danes sem se odločil, da bi bil spet čas, da se zapodim na domač hrib. V bistvu se da prit do vrha tud iz centra Zreč tako, da mamo manj kot 500 metrov asfalta. No to pot, ki sem jo ubral jaz danes je zanimiva tud zarad tega, ker to v sploh ni hoja skoz v hrib, ampak se pot predvsem v prvem delu kar nekajkrat spusti in vzpne. Vmes mormo preskočit tudi tri male potočke, preden pridemo, do zadnje tretjine poti, ko pa se pot samo še vzpenja.
Na koncu se tako na prbližn petih kilometrih nabere za 460 višincev. Kar pa je pri vsem najbolj pomembno, da na celi poti ni nič, in to prav res nič razen gozd, potka, voda in tu pa tam kaki človek.
Pa še nekaj slikic:

Pogleda na Zreče in Konjiško goro.
Pa še pogled na rojstno vas.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …