da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave. No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu p