Preskoči na glavno vsebino

Prva letos

kar se tiče tekaških tekem je bila, kot po planu v  Italijanski Gorici. To je polovička, ki se mi je do zdaj vsako leto zarad takih al drgačnih razlogov izmuznila. Letos pa je nekak padla odločitev, da grem pogledat še mal na to tekmo in, da mal sprobam kak pa kaj sem natreniral čez zimo.
Na štart sem stopil brez prevelikih pričakovanj, no ko sem videl da majo tempo tekača za čas 1:20 pa sem si reku njega se primem pa dokler bo šlo, bo šlo. Pok pištole in štart, kot iz topa po ulicah stare Gorice. V enem stavku " O marija kolk ovinkov!! " Al smo se navijali po ulicah in po tlakovcih, ovinkov kar ni in ni zmanjkalo in smo preskakovali pločnike in robnike in oh in sploh. Končno se je cesta mal zravnala, da smo vsaj mal lahk tekli v enakomernem ritmu, ker jaz imam kar mal problemov s temi ovinki in menjavami ritma. V glavnem proga je bla zelo zahtevna, kar se mene tiče z zlo velik ostrimi ovinki in neravno podlago, ampak tak pač je za vse isto seveda!
Aja, takoj po štartu sem se prjel tempo tekača, ki mi je po kakih treh kilometrih ratal prepočasen in sem zato šel naprej, kar pa me je potem v sredini teka začelo vračati in sem začel popuščati. Nekje na 15 kilometru me je tempo tekač spet ujel, sam samcat je tekel in to kaki tempo, da sem mel en kilometer hude težave, da sem spet dvignil tempo na njegov nivo, ampak sem stisnil in po dobrem kilometru spet padu v dober tempo in se držal rumenga balona z napisom 1:20, čeprav sem se že skoraj vdal. Ampak ne sem mal potrpel in nato zdržal do cilja, kjer sem prečkal ciljno črto v času 1:19:52 v povprečnem tempu 3:47, kar dobro za "ultraša", kao! Prvič sploh da mi je uspelo pod 1:20 in sem zato super zadovoljen.

V glavnem za vse nas en lep spomladaski izlet ;)



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…