Preskoči na glavno vsebino

Prva letos

kar se tiče tekaških tekem je bila, kot po planu v  Italijanski Gorici. To je polovička, ki se mi je do zdaj vsako leto zarad takih al drgačnih razlogov izmuznila. Letos pa je nekak padla odločitev, da grem pogledat še mal na to tekmo in, da mal sprobam kak pa kaj sem natreniral čez zimo.
Na štart sem stopil brez prevelikih pričakovanj, no ko sem videl da majo tempo tekača za čas 1:20 pa sem si reku njega se primem pa dokler bo šlo, bo šlo. Pok pištole in štart, kot iz topa po ulicah stare Gorice. V enem stavku " O marija kolk ovinkov!! " Al smo se navijali po ulicah in po tlakovcih, ovinkov kar ni in ni zmanjkalo in smo preskakovali pločnike in robnike in oh in sploh. Končno se je cesta mal zravnala, da smo vsaj mal lahk tekli v enakomernem ritmu, ker jaz imam kar mal problemov s temi ovinki in menjavami ritma. V glavnem proga je bla zelo zahtevna, kar se mene tiče z zlo velik ostrimi ovinki in neravno podlago, ampak tak pač je za vse isto seveda!
Aja, takoj po štartu sem se prjel tempo tekača, ki mi je po kakih treh kilometrih ratal prepočasen in sem zato šel naprej, kar pa me je potem v sredini teka začelo vračati in sem začel popuščati. Nekje na 15 kilometru me je tempo tekač spet ujel, sam samcat je tekel in to kaki tempo, da sem mel en kilometer hude težave, da sem spet dvignil tempo na njegov nivo, ampak sem stisnil in po dobrem kilometru spet padu v dober tempo in se držal rumenga balona z napisom 1:20, čeprav sem se že skoraj vdal. Ampak ne sem mal potrpel in nato zdržal do cilja, kjer sem prečkal ciljno črto v času 1:19:52 v povprečnem tempu 3:47, kar dobro za "ultraša", kao! Prvič sploh da mi je uspelo pod 1:20 in sem zato super zadovoljen.

V glavnem za vse nas en lep spomladaski izlet ;)



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.