Preskoči na glavno vsebino

Počasi se končuje

še eno leto in a ima zdaj smisel gledat nazaj na vse skupaj kaj se je dogajalo. Ka pa vem... Ja in ne, kak se vzame pač. Itak pa je vedno tako, da pač tist kar je dobro si itak dolgo zapomnimo, kar pa je slabo pa se čim prej pozabi, pa je. No vsaj pri men je tako, ker pač nisem človek, ki bi se nekaj obremenjeval s salbimi stvarmi in jih kar naprej pogreval. No če sem čist pošten je blo na kon koncev kar vredu, kljub krizi HAHAHA. Je pa res, da se marsikaj zgodi kar samo po sebi in nenačrtovano. No mogoč bi mi bla kaka bolečina pršparana, če bi znal pravi cajt odnehat, a je že tak, da se na lastnih napakah učimo, glavn je da si tud kaj zapomnimo.

Kar se športa tiče sem res mel letos nemalo težav z zdravjem no bolje rečeno z poškodbami, sedaj upam, da je to vse počas za mano. Je pa res, da sem mogoč sedaj "spregledal", da niso vse rezultati in naporni treningi, da jih pač lahk dosežeš, ampak je tu treba tud mal uživat. No letos je blo tega na pretek. Super kolesarjenja po makadamskih cestah Pohorja in kar nekaj osvojenih hribov, kar je na koncu prneslo lepo število prevoženih kilometrov. No sedaj ko je zima (no pogleda čez okno glih ne kaže na to) a vseen je na Rogli za enkrat še dost snega, da se da tečt na smučeh in s tem uživat v naravi in v miru ter svežem zraku.

Tako, dana koncu je blo to leto kr pestro in nič ne bom jezn, če bo drugo malo manj... (vsaj kar se težav s križem tiče)

Pa še mal utrinkov iz letošnjega leta...

Zima

Jesen

Poletje

Železo

Romunija

Poležavamo

Pa spet zima

Naši otroci

Srečno novo leto!


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…