Preskoči na glavno vsebino

Gledam

skozi okno in sem vesel, saj je tud pri nas prava zima, ki ni samo v gorah ampak tudi v dolini. No pa to še ni konec sneženja saj se obeta sneg bolj ali manj skozi cel teden. Prav sproščujoče je, takole vse belo okoli prav pomirja in kr nekako več moči mi daje ta pomirjujoča belina. Pa čeprav pomeni to, da rabim da pridem v službo še enkrat tolk časa kot normalno ali pa da pridem domov, saj je danes pot iz nočne trajala skor uro pa tričetrt. No pol sem mal zalegno, saj sem optimist in sem pričakoval okoli poldneva že kolkartolk splužene pločnike... No sem pač optimist ni kaj, ampak tek po snegu je tud čist OK. Je pa naravnost hecno kako se izbira taktika pluženja pločnikov. Naprimer, pločnik, ki je ob eni glavnih cest, ki vodijo v center mesta ni videl niti lopate, kaj šele kakega stroja, no nadaljevanje ceste proti Qulandiji pa je kot črno - bela. Je služen pa ni spluže pa spet je, pa spet... Nato pa del, kjer je najman pešcev proti Radvanjskemu rondoju, ki pa je splužen v nulo, pa potem obrat in pločnik proti Štuku, kjer se mora študenterija prebijati po snegu, je pa nato potka od Koblarja pa do Lenta suha, pločnik čez Lent pa premore samo ozko gaz, no na drugi stran Drave pa spet vse čisto. Res prava kombinacija različnih podlag... Zato pa je bil tek nekako podoben fatleku, glede na podlago omejena hitrost.

Gledam pa tud mal v bližnjo prihodnost in mal me je začelo mikat spet nastop na kaki tekmi. No zato sem se prjavu na TOLE, zdaj pa upam, da me ne bo spet kaj zaštihalo, tak ko lani, ko me je vedno začelo kaj matrat, ko sem le začel razmišljat o kaki teki. No ampak to je blo lani...

Končno se tud počasi vračam v normalen ritem treningov, no nekaj še ne forsiram in kolkr časa se le da preživim na tekaških smučeh in tako nabiram prepotrebno bazo, ob enem pa opravljam še fine višinske treninge. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …