Preskoči na glavno vsebino

Balzam

za telo in dušo je bilo tole nedeljsko druženje v Celju. Razlog pa je bil nekaka mestna avantura oz. Urbani gladiator, kot je prireditev poimenoval organizator. Aja, zakaj balzam? V poplavi vseh tekaških tekem, kjer vsi lovijo razne PB-je in gledajo skoz na uro in pulz pa je to blo končno nekaj kar je bila tekma, ki pa to ni. Na koncu je bilo važno da ekipa pa ne glede ali je bila dvo ali več članska pride v cilj, da premaga progo, ki si jo je zadala in da se ima pri tem fajn. V cilju pa ni glavna tema kakšen tempo smo imeli, pa kak je bil čas itd., itd. Tako ni blo niti pretirane nejevolje, ker proga tu pa tam ni bla najboljš označena in smo se mal zgubljali, no v najinem primeru sma tak od oka napravla kaka 2,5 km viška in kakih 150 višincev pa kot sem reku nič za to. Cilj in namen je bil probat nekaj novega, malo adrenaliskega, se met fajn in se pošteno razmigat.

Proge so bile tri različne, seveda pa sma se midva s sodelavcem Dejanom, ki ga vsi bolje poznajo kot "Mileta" odločla za tadolgo saj pa sma neka deda al kaj ;). No seveda nama je blo to mal premal tak da sam se mal še zgubla in vseskup še mal podaljšala...

Na progi pa vsega od manj zahtevnih zadev kot so prenašanje vreč s peskom in kamnov, ter metanja kopja pa do prenašanja avto gum, pa do preskakovanja ogna in plezanja po lojtrah, pa do kar pestrei prečenj Savinje in Voglajne, ki sta bile kar visoke zaradi prejšnjega deževja, pa do vožnje z šlauhi po kajakaški progi. No vmes pa še dobrih 15 kilometrov teka po vseh možnih površinah od asfalta, gozda, makedama, po nabrežju reke. Vse skup pa je blo začinjeno še z plazenjem po blatu, drčanju in preskakovanju blatnih mlakuž, ki so ble glih tolk velike, da se jih ni dalo preskočit hahaha.

Cilj je bil izpolnjen v nulo, se prvi druženje, smeh, adrenalin in dobro razgibavanje telesa.


Štart


Na gradu mal poziranja.



Mal po blatu.


Pa čez reko.


Pa še mal v blato.



A je fejst tema ;)



A saj ni tak hudo ;)



In še in še do cilja.

(toto by Urbami Gladiator)
Tako, za enkrat je to edina tekaška zadeva na kateri se še vidim, vse ostale dirke pa prepustim drugim ;)




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.