Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

bo v tem zapisu. Ampak najprej pa nekaj številk Že dolgo nisem napisal nič konkretnega o mojih treningih, no razen tega, da sem zdaj skoraj popolnoma prešaltal na kolesarjenje. Še k sreči imam cestaka in gorca in lahk fino kombiniram med različnimi vožnjami. No do sedaj sem večino bil na cestaku, ker je blo na Pohorju še precej hladno, da ne omenjam blata, ki pa se je zdaj že dobro osušil, preverjeno prejšnji teden je povezava od Areha na Belvi že skoraj čisto brez blata in tako se da prevozit traso brez, da morš pol takoj v avtopralnico. Torej sedaj kolesarim in ob jutrih ko grem v službo premetujem železje po dnevni sobi in delam ostale vaje. Sedaj imam na zalogi sklop različnih serjij vaj, ki vključujejo kettlebele, TRX in pa roler za trebušnjake ter žogo. Celoten trening traja dobro uro in vključuje vse mišične skupine. Kot rečeno ga izvajam takrat ko grem v dnevno le redko pa takrat ko sem doma, saj izkoristim tisi dan za kolo. V rezervi pa imam še tek, ki ga šparam za slabo vreme, ko se ne da kolesarit. No v kratkem morm poiskat še rolke in narediti še kak rolkarski vzpon na Roglo.

Aja oblubu sem mal številk. No do sedaj mi je uspelo nakolesarit krepko čez 2500 km in če bom nadaljeval s takim tempom jih bo do konca leta še kar nekaj. Na cestaku se povprečna hitrost vedno vrti okoli 32 km/h, na gorcu pa sem tudi že krepko popravu svoj čas vzpona po Kordeku.

In še na koncu kar je najbolj važno pa je to, da me nič ne boli, nič nisem zategnejen, hodim normalno in tud na splošno se počutim OK.

Je pa nekaj novega tud v naši prehrani. No jaz sem že pisal, da sem mel 40 dnevni post od sladic pa tud sedaj po koncu sem kar temeljito zmanjšal količino sladkarij v moji prehrani. Mislim, da sem nekje na 10% prejšnje konzumacije vseh sladkarij. V bistvu si sedaj privoščim nekaj sladkega po kakem dobrem kosilu in pa tu pa tam kaki sladoled, to pa je tud vse. Vse ostale sladkarije od čokolad, keksov, napolitank in podobnega pa je za enkrat črtano iz jedilnika.

No Tatjana je najdla neki smoothie challenge, kar je v bistvu zdaj zelo popularno razni challengei. Ne vem točno za kaj gre mislim da gre za zelene smoothie, no pa saj ni važno, važno je da jaz dobim vsaki dan pol litrski smoothie. Do zdaj so bili še vsi užitni.

Kar se tiče pa ostale prehrane pa nadaljujemo z tempom kot do sedaj, velik zelenjavnih juhic in pa sedaj vsaj dvakrat na teden še dobra solata s prelivom in kakim piščancem ali skušo. Potem pa še je na sporedu kaka dobra pečenka ali kotleti in pa kaj iz slow coockerja.

Za piko na I pa še veliko miganja tud z tamalima in to je to.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…