Preskoči na glavno vsebino

Bentenje

in to na kolesu, pa ne zaradi vetra ali zaradi vročine ali še huje kakega gumidefekta. Sploh ne ampak zaradi tega kar spotoma vidim in opazim. Kot, ko gremo na obisk Prekmurski babici in dediju grem jaz tja če se le da s kolesom in, da nisem prehitro tam, grem pač do Šentilja in nato po Avstriji do mejnega prehoda Gederovci in do Murske Sobote.  

In tako pač kot vedno štartam od doma, čez mesto pa po Šentiljski čim prej iz mesta. No pa da ne bo samo bentenje opazim, da sedaj kolesarjem pripada svoj del ceste, saj je označena steza z črto, ki je namenjena kolesarjem. Seveda je cesta ostala isto široka kot prej a je dovolj za avtomobile in še za dobrega pol metra na vsaki strani, ki pripada kolesarjem. S tem se je vsaj za odtenek izboljšala varnost. No nato do meje cesta gre po starem, k sreči razen zalutalih Čehov in Poljakov ni pretiranega prometa. Malo ven iz Pesnice me pričaka nov asfalt a veselje mine že po dobrem kilometru in vse skupaj spominja bolj na akcijo pred prihodom Putina, ki jo je prekinil sel z vestjo, da Putin pride z letalom in ne po cesti preko Avstrije. Ob prihodu na mejo človek takoj zazna pravo naselje šotorov, ki se raztezajo čez velik del bivšega mejnega prehoda. Ker iz zanesljivih virov vem, da se na naši južni meji nič ne dogaja v smislu priprave na nov val beguncev sem kar malo zaskrbljen. Prav zanima me kaj vejo naši severni sosedi pa naši tega ne vejo. No bolj se mi zdi, da vsi vejo vse, le, da pač eni reagirajo in se pripravijo, pri nas pač se čaka do zadnjega in nato se improvizira do nezavesti. Naslednje kar človeku pade v oči pa je ko se pelje mimo prve bencinske in takoj opazi da imajo Avstrijci občutno cenejše gorivo, no če bi bil malo sarkastičen in bi povezal šotorišča na meji in cene goriva bi reku, da se pripravljajo na veliko število prosilcev za azil a tokrat v obratni smeri, saj po videnem bi z lahkoto pomislil, da je pri nas pač boljši standard in zato pač višje cene.

In nato popoldan prideš domov in vidiš v kanti za ostale odpadke kartone za pizzo, kanta za papir pa le 30 metrov stran in nato ti je jasno, da si spet na Balkanu...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…