Preskoči na glavno vsebino

Prosti čas,

ki ga imam predvsem v dopoldnevih med tednom, ko nisem v službi ne namenjam samo športu, še zdaleč ne, šport je samo eden od ventilov, ki mi pomagajo, da lažje preživim, je način, ki ga priporočam vsemu, da iz sebe spravijo energijo, ki se nabira v njih in se potem navzven izraža v vsemogočih traparijah, ki jih ljudje počnejo tako in drugč. Pa verjemite, da ne govorim na pamet, ko povem, kaj vse folk pač počne...

Torej svoje trenutke, ki jih imam v prostem času preberem, kot je vsem jasno, ki tole kdaj pa kdaj pogledate, namenim dobri knjigi. V večini se ne spuščam v kakšne težke teme, sem pa odprt za različne žanre in tako preberem marsikaj. Spremljam par vlogerjev, no pravzaprav točn dva, to je Komotar, ki je tak car, da adijo, še posebej, ker dela vloge o avtih, ki meni niso neka huda stvar, ampak njegovih vlogov že kako leto ne zamudim. Tako doživeto in sproščeno, kot on to dela, res svetovno. Drugi pa je Jocohud in njegova stvar, ki prav tako na smešen način predstavlja skupaj z gostom, ki je pa se žal malo preveč ponavljajo, različne stvari, mogoče in nemogoče.

Kar se tiče podkastov, sem bolj ko ne na zbirki od prej, najdu sem pred parimi dnevi en nov Slovenski podkast Zakulisje v katerem avtor dela intervjuje s Slovenci, ki jim je uspelo v poslu, do sedaj sem poslušal enega in je vredu, predvsem sedaj v poletju, ko je malo mrtvila na tej sceni. Dugae pa je spisek bolj ali manj isti in če koga zanima lahko preveri zadeve pod oznakami.

Zdaj pa še zadnja in nezanemarljiva stvar, ki jo počnem med prostim časom, to pa je likanje in pospravljanje. Ker sem, kot rečeno veliko doma med tednom imam nekaj časa tudi za ta opravila, ki so prav sproščujoča, pa še Tatjano razbremenim, da ne se lahko kako minutko spočije po naporni službi med tednom. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…