Preskoči na glavno vsebino

Zaupaj v jabko

bi lahk bil slogan tega tedna. rejšnji teden sem skoču v knjižnico o neko knjigo in ker je deževalo sem malo pospešil čez cesto in med tem nevede izgubil telefon. No ko sem se zavedal, da telefona ni doma in sem šel po isti poti nazaj, sem ga najdel na cesti, obrnjenega na zaslon, ki je bil zdrobljen. Predvidevam, da ga je nekdo še malo povozil, ker je tudi plastični etui bil delno snet z njega. V glavnem, zadeva je še delala a ne za dolgo tako, da sem bil prepričan, da bo kaj malo možnosti za oživljanje. 

Približn tak je zgledala zadeva.


V glavnem nič kaj obetavno, in tako mi pač ni preostalo drugega, kot, da grem iskat nekaj novega. Ker sem pač zagovornk Appla sem pač vedel, da bom pač kupil drugega I phona in po pregledu bolhe kaj hitro ugotovil, da X-i nimajo nič kaj manjšo ceno, kot če ga grem sam kupit operaterju. Neverjetno pa je to, da so v celem Mariboru imeli samo enega pri Telemachu in, da očitno aparatki, ki niso prav poceni gredo kot za med. V glavnem tako sem postal ponosen lastnik X-a.

Kljub temu pa nisem vrgel puške v koruzo in sem prejšnjo povoženo šestico nesel prijatelju, ki je maher za popravila takih reči, saj mi je menjal ž zaslon na I padu pa tud na šestki sem moral menjat zaslon pred kratkim in, ker vem, da so take reči poceni sem mu ga nesel, z mislijo mogoč pa ga usposobi, da bo za kako rezervo.

No po nekajurnem namakanjem v alkoholu in sušenju se je izkazalo, da bo telefon najbrž res delal. Tako sem kupil nov zaslon in mu ga nesel. Včeraj pa presenečenje, ko sem bil skoraj prepričan, da ziher kakšna stvar ne bo delala, ne vem ali kaka kamera ali mikrofon, ali zvočnik ali touch ID, na moje presenečenje vse dela in sedaj imam dva vrhunska telefona, ki sta oba na oglasih in kateri bo prej prodan drugi pač bo ostal doma.

Rezultat dela.


Nauk zgodbe torej je, ne obupaj nad jabko pa tud, če je fejst potolčena ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.