Preskoči na glavno vsebino

Da mal obnovimo podkast sceno

torej podkasti so sedaj že za veliko ljudi način kako poslušati radijske oddaje, ki imajo točno določeno vsebino, pa naj bo to šport, znanost, zgodovina, zdravje, film, itd. Scena se razvija skokovito in vse več je tudi pri nas odličnih podkastov, ki obdelujejo različne teme. Veliko od teh sem že omenil v mojih pisanjih, se pa vedno pojavi še kaj novega.

Pa gremo najprej že k našim stalnicam, ena je mreža apparatus, ki zajema skoraj vse segmente, od športa, filmov, intervjujev in pa tudi tem kar tako. Potem je tu Val202, ki je že veliko svojih oddaj prilagodil podkast obliki in jih je popolnoma enostavno najti. PA je tu še metina lista, ki prav tako obdeluje vsemogoče teme, pa še nekaj je akterjev, ki so že stalnica, ja da ne pozabim Ofsajda, ki je podkast o nogometu.

Je pa tu še nekaj novih, ki sem jih jaz zaznal, torej s podkasti se spogleduje tudi časopis Večer, tudi oni obravnavajo kar nekaj različnih tem, od intervjujev, do športa, predvsem nogomet, potem je apropo temu nastal še en nogometni podkast v Ljubljani, Tajno društvo ofc, ki si je za svojo temo izbralo Olimpijo. Malo novejši, čeprav je Navdih kjer Marko Grilec in Nejc Mravlja tudi obdelujeta vsemogoče teme in postrežeta z kako zanimivo informacijo, pa da omenim še OBOD, ki je na sporedu že drugo sezono in obdeluje, filme, nadaljevanke, risanke od F do Z kot pravijo sami in čeprav je v sklopu Apparatusa si zasluži še posebno omembo.

Na zadnje pa še en tuj, ki nastaja pod okriljem BBC4 radia, ki vsake toliko postreže s kako zgodovinsko zgodbo in tokratna je namenjena 30 letnici padca Berlinskega zidu. Dobra zgodba o tem kako je skupina študentov kopala tunel pod zidom in pomagala ljudem pobegniti na drugo stran.

Torej na kratko o podkasti stalnicah in novostih.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.