Od doma

po skoraj več kot dveh letih, zopet malo od doma ali bolje rečeno na delu v tujini, ki pa tokrat ni tako daleč, ker sem pri sosedih in se na trenutke počutim kot doma.

Ampak, to sploh ne bo povod za moje pisanje, ker o tem kaj delam, kje sem in tako dalje sploh nebi bilo zanimivo pisat.

Mogoče je bolje, da malo povzamem zadnja dogajanja, ker smo zakorakali že globoko v jesen, saj je že oktober in so počitniški dnevi za nami, ter smo znova pahnjeni bolj ali manj kruto realnost. No tu ne mislim čist dobesedno kruto, ker vsaj moji družin prav nič ne manjka. Pa naj bo to gledano z katere koli strani, tako materialno, kot kar se tiče zdravja in vsega ostalega.

Je pa zanimivo, kako se obnašamo drug do drugega in pri tem imam v mislih neznance s katerimi sobivamo s katerimi se srečujemo na cesti, ulici v mestu.... Tu pa vidim, da je vedno huje, predvsem kako se obnašamo drug do drugega, kako si eni mislijo, da se mora kar svet ustaviti, ker so se oni pojavili na enem mestu. No, tem sporočam, da se ne bo, ustavil svet. Kaj imam tu v milih... Recimo, zadnjič grema z malim v mesto, vreme je tako deževno a, ker Miha ne more brez svoje doze sprehoda pograbima marele in grema. standardno naju pot vodi čez Glavni most, ki ima zaradi kolesarske steze že tako ozek pločnik za pešce a to marsikoga ne odvrne od tega, da hodijo vštric pa tudi če so trije, in tako eden že tako al tako hodi po kolesarski, kar pa je v tem času kar nevarno početje, sploh, ko po njej drvijo dostavljavci na e kolesih in e skirojih. Torej srečama tri dame, ki gredo vštric, ko pridem do njih ne, da se ni imela katera namen mal umaknit, če hodi kdo nasproti, še več z opletajočo marelo (k sreči zaprto) me z ročajem zahakla za roko, tako da mi jo spuli iz žepa in potem ne bev ne mev, najbrž je pričakovala opravičilo. Ja, ne ljudje, dajte prostor še drugim, dajte še drugim, da se lahko gibajo, ker ne, svet se ne vrti samo okoli vas. Vse skupaj je še bolj absurdno, ko vem, da smo se še ne dolgo nazaj drug drugega izogibali na kilometre, da nas nebi kdo okužil...

Ampak, to so zgodbice, ki jih ponavljam že leta in leta, pa se mi zdi, da je vsako leto samo še slabše.

Na koncu pa še vesela novica, že en teden živim v tujem kraju, ki mi postaja kar všeč, predvsem za to, ker še nisem videl človeka na e skiroju ali na e bajku.


Pa še mali hint, po kateri reki se vozijo take ladje.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Prodaja avta