Ojstrica

 je bila naslednja na mojem spisku. Saj ne, da kak poseben spisek obstaja, ampak se mi je zdela primerna, kot naslednji cilj ali bolje rečeno vrh.

Tokrat sem se zapeljal do Logarske doline, recept pa isti, na izhodišče že zvečer, tam okrepčilo, priprave in spat, zjutraj pa ob svitu na pot. Pot skozi Savinjsko dolino je na trenutke kar žalosten, saj so še kako vidne posledice ujme izpred treh let. Pa še ena stvar me je prešinila, jaz sem namreč pred že kar nekaj leti pretekel ultra maraton Celje - Logarska in šele sedaj se zavedam kak podvig je to, ne samo da je 75 kilometrov daleč, ampak se trasa cel čas vzpenja, na enih delih kar konkretno, tako da ja, lahk bi si rekel svaka mi čast ;).

Ampak pustimo preteklost in gremo v hribe. Torej vzpon začnem pri Domu Planincev, že tako zgodaj, da sem si moral malo posvetiti z lučko. Pot iz ceste kar hitro zavije v hrib, ki me takoj zagreje na delovno temperaturo. Do koče na Klemenčevi jami rabim slabih 40 minut, brez ustavljanja nadaljujem v gozd, strmina pa kar ne popušča. Po prečkanju dveh brvi počasi pridem ven iz gozda, prečkam melišče in nadaljujem med borovci in grmovjem, po slabi uri končno malo predaha saj se steza poravna in celo malo spusti, ampak res za malo, nakar se zopet začnem vzpenjati proti prehodu škarje. Ko pridem v skale pospravim palice in si nadenem čelado, pozdravi pa ma tudi čreda gamsov. Vmes na poti si je potrebno pomagati tudi s klini in zajlami. Pridem na prehod Škarje, kjer pa sledi ne sicer dolg ampak kar zaguljen spusti in potem prečkanje pod steno, nato pa še zadnji vzpon, kjer si je zopet treba kar pomagati z rokami in se prijeti klinov in zajle, na koncu pa tudi kake skale. Torej po vsem tem sem po slabih dveh urah in štirideset prišel na vrh. Privoščil sem si pol urce počitka, se mal okrepčal in po isti poti nazaj. Nima smisla govoriti, da je včasih spust lahko mnogo težji kot vzpon, ampak tehnični del sem premagal dokaj hitro, in tudi ostali del je šel brez zapletov. Komaj sem čakal, da pridem na del, kjer sem snel čelado in zopet lahko uporabil palice, ki so kar ključne pri spuščanju. Pa da ne dolgovezim, po dobri petih urah sem bil nazaj na izhodišču. A zaradi vročine, kar precej bolj izmučen kot iz Grintovca. Tako, da sem si vzel kar urco in pol za počitek in rehidracijo. 









Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 3

Spet Grčija