Preskoči na glavno vsebino

Želje in realnost

se včasih glih ne skladajo. Še huje pa je ko rineš z glavo skoz zid in pri tem smo vsi bolj ali manj isti, no vsaj zdi se mi. Kolkrat sem že reku, da športam zato, da bom zdrav in fit, realnost pa je velikokrat drugačna... A zakaj, ja zato, ker me velikokrat prav zaradi športa vse boli. In v zadnjem času res nimam sreče z poškodbami. Še sedaj nisem pozabu lanskih težav z hrbtenico, poleg tega pa me vseskozi spremlja tudi bolečina v ahilovi tetivi. Vendar pa trmast kot sem, sem vztrajno nadaljeval s tekom, čeprav bi mi že zdrava pamet mogla povedat, da ne gre za nedolžno vnetje, saj bolečine niso izginile tudi ko lani cel mesec nisem pretekel niti metra. Mesec dolga pavza pa bi načeloma morala zadostovati za ublažitev vnetja, če bi seveda šlo za to. No potem je prišla zima in sem se tolažu, da bom malo več tekel na smučeh in malo manj peš, pa se bo zadeva sanirala, žal tud iz tega ni blo nič. No potem sem z bolečino šel celo na dve tekmi spomladi in želja je bila iti še na kakšno. No končno sem spomladi le šel na pregled tetive z ultra-zvokom, ki je pokazal kalcinacijo tetive. To je pomenilo, da bo potrebna terapija z ESWT-jem, ki mi je zelo pomagala že pri težavah pri plantarnem fasciitisu. In tu spet moja trma, če bi v času, ko sem hodu na terapije opustil tek vsaj za 3 ali 4 tedne bi skoraj sigurno bolečine že bile preteklost, žal pa sem treniral dalje. Res, da malo manj ampak treniral in zadeva je sedaj taka, da spet hodim na terapija, saj bolečina še ni popolnoma izginila na zunanjem delu tetive. Upam, da bom vsaj sedaj dost potrpežljiv in bom mel mir in zadevo enkrat dokončno porihtal.

Avgust pa počasi mineva in tudi vročina je že zdavnaj popustila, tako, da so noči in jutra prav prijetna, lahko bi reku da že kr hladna, vsaj me je včeraj zjutraj na kolesu že kr malo mrazilo na začetku. In kolo je tudi glavno sredstvo, s katerim treniram, tečem pa res zelo malo, no vsaj za moje razmere, saj bo ta mesec pretekel samo okoli 160 km, bo a na kolesu zato padlo krepko preko 1000 km, no pa tud kettlebel sem prvleku na plan in jih poskušam vsaj 2 do 3 krat na tedn mal premetavat.

Drugače pa z lahkoto lahko rečem, da je to najlepše poletje do zdaj ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …