Preskoči na glavno vsebino

Poletje je

kot nalašč za malo lenarjenja. V tej vročini mi nekaj ni do prevelikega naprezanja, malo športa kolkr se da zgodaj zjutraj, saj popoldan ni za kaj več kot mogoče za kako bolj u izi kolesarjenje. In tako mi ostane nekaj časa tud za branje knjig. Kar nekaj se jih je nabralo pa še zelo različnih zvrsti. Od lahkega branja kriminalnih romanov pa do krutih zgodb in pa do dogodivščin borca Tujske legije.

Patterson z svojimi zgodbami o detektivu Crossu nikoli ne razočara. To sta zadnji dve knjigi, ki sem jih predelal, no eno še ne čist.


Tudi druga knjiga Slovenskega legionarja Roberta Markuša je zanimiva in razkriva marsikatero skrivnost Tujske legije.



Knjiaga, ki pa vsaj mene ni pustila ravnodušnega in sem jo skoraj pojedu pa je Tek za zmajem. Napeta zgodba, ki opisuje življenje v Kabulu pred in med vojnami... Knjiga preseneti z opisom življenja pred vojno v Afganistanu, vsaj jaz sem imel o tej državi precej napačno predstavo, očitno pa nekateri vero izrabljajo v povsem napače namene ali pa, kot izgovor za neka dejanja.


Vmes sem poskušal prebrati še eno športno knjigo Ultraman, ki pa me žal nekako ni potegnila, sama zgodba ni nič kaj izvirna in ni neme pustila nobene vtisa, najvrž je na tem področju preveč podobnih knjig. No mogoče bo na koga drugega naredila boljši vtis.


No zdaj je na moji polici ena od kriminalk pettrsona in pa še ena pretresljiva zgodba z naslovom Ohranila sem ponos. Knjiga o ugrabljenih medicinskih sestrah v Libiji.


Za vse tiste, ki imate radi napete kriminalke pa še namig, preberite kakšno zgodbo švedskega avtorja Henninga Mankella, ne bo vam žal.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …