Preskoči na glavno vsebino

Avgust, vročina, pavza, kolo, kettlebelli

so stvari s katerimi bi lahk opisal začetek tega meseca. No vročina nam ne dela preveč hudih preglavic, ker mamo k sreči doma klimo in se tako zabarikadiramo not in uživmo v prijetni temepraturi in gledamo risanke in beremo ;)

Je pa letošnji avgust dokaj podoben lanskemu, saj sem tud lani avgusta mel tekaško pavzo, no lani zaradi težave s hrbtenico, letos pa sem se odločil mal spavzirat zarad ahilove. Prazvzaprav se mi težava vleče že menda kaki dve leti. Spomladi sem bil na ultrazvoku, ki je pokazal kalcinacijo. No nato so sledile neprijetne terapije s katerimi je kalcij najbrž uničen, vendar pa je ostalo vnetje, ki pa se pozdravi le če človek miruje ali pa vsaj ne teče. No končno je ta vročina bila pravi razlog, da mal preneham s tekom in tako sem imel celih 7 dni tekaške pavze. 

Sem pa v tem času lepo izkoristil moja dva jeklena konjička na dveh kolesih. in tako v 6ih dneh opravil 6 kolesarskih tur. Od tega dve na gorcu. Ena je bila na Pohorju, druga pa po gričih v Obsotelju. Druga je bla sploh vredu, ker sma jo opravla skupaj s sodelavcem. Družba je prav dobrodošla na takih turah, ko se sopiha v brege...

Ostale štiri pa sem prevozil na cestaku. Nekaj po Štajerskih cestah Dravskega polja z okolico, odpeljal sem tudi krajšo varjanto trase EKO matarona in seveda nepogrešljivo turo Maribor - Murska Sobota. No ta je bla še posebej divja, saj sem jo prevozu z povprečno hitrostjo več kot 33 km/h. Zadnja pa je bila še vožna po Prekmurju, vendar ne samo po ravnicah ampak lep del tudi po Goričkem, ki pa je kar naporen na trenutke. Klanci so sicer kratki, vendar strmi in tud spusti niso nič kaj prijetni, saj so zaviti in zahtevni. No na koncu sem prevozil malenkost manj kot 500 kilometrov.

Vrno pa sem se tud malo k treningom za moč. Prvi trening je kot po navadi pustil kar nekaj posledic, saj kettlebelli niso taka nedolžna stvar kot zgleda. No po dveh dneh mukelfibra pa je drugi trenig že boljši in tud bolečine po njem so malo manješe. Je pa to osnova za vse ostale stvari, se pravi močan trup, tako, da bo to sedaj stalnica mojih treningov.

No v enem tednu se mi je tud tetiva že tako pozdravla, da nisem več čutil bolečin in zato sem danes šel malo tečt. Slabih 10 kilometrov po več kot enem temdnu b počasnem tempu, kar pa je že blo preveč in se je bolečina že malo povrnila. Očitno bo treba še par dni kolesarit in še malo pomigat z kettlebelli pa bo tetiva kot nova.

No danes po teku pa sma jaz in Živa odšla na pohorje z gondola, Tatjana pa je za nama prišla peš. Od tam pa vsi trije do Mariborske koče, kjer se je tja in nazaj odvijala napeta tekma v iskanju markacij ;)



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…