Preskoči na glavno vsebino

Na drugo stran

Drave sem se tokrat odpravil z biciklom. Iz našega okna lahko vidim tako Pohorje kot Kozjak pa še vedno nisem nikol bil na drugi strani z biciklom. Mi je Pohorje nekako bolj domače. No včeraj pa sem se le odločil, da malo raziščem še hribčke na drugi strani.Mal sem pregledal karto in forume o trasah okoli Urbana in Tojzlovega vrha ter okolici. Cilj mi je bil prit na Urban in od tam na Tojzlov vrh za naprej pa se bi sproti odločil.

Tako štart o doma, izbira pa gorsko kolo. Pridem do Kamnice tam pa najprej levo in nato takoj desno po cesti in iščem odcep za Urban. Po nekaj kilometrih zagledam rdečo puščico, ki označuje pot na Urban. Vem, da gre za peš pot, ampak saj zato pa sem z gorcem. Zavijem levo po cesti, ki se začne vzpenjati in kmalu preide v makadamsko cesto in ta nato v kolovoz, ki se začne kar pošteno vzpenjati. Ko pridem iz gozda nad vinograd pa je cesta samo še travnik, ki pa je kr neugoden za bicikl, zato tu sestopim in malo popešačim do kolovoza in nato spet na kolo, vendar pa kmalu spet morm sestopit in si mal popešačit. Nato kolovoz spet pride v gozd, kjer se da kolesarit do zadnjega vzpona, ko pa sem spet moral malo popešačit.


Ko pridem iz gozda zavime desno po asvaltirani cesti najprej v spust nato pa po ravni cesti do končnega vzpona do Urbana.




Od Urbana pa nazaj do odcepa, kjer zaviem levo in nato po asfaltni cesti naprej in spet v iskanju odcepa, tkorat za Tojzlov vrh. Po nekaj vožnje pridem do križišča, kjer je tabla Tojzlov vrh desno. Ena cesta je asfaltirana, druga, ki zavije malo kaseje pa makadamska. Odločitev je kot na dlani za katero se odločim, saj sem z gorcem a ne. Tako po sveže nasianem makadamu zagrizem v strmino, ki pa ni prehuda in se po prihodu do kmetije za nekaj časa zravna, nato pa spet zagrize v strmino in že sem pri cerkvi sv. Križa.


Od tu dalje pa po cesti še par kilometrov do kože na Tojzlovem vrhu.


Od tu se vrnem nazaj do cerkve in nato levo v spust. Spust je dolg okoli 8 kilometrov. Ob poti zagledam še odcep za Žigartov vrh, ki pa ga pustim za kdaj drugič. Po cesti pridem do trgovine v Bresternici in nato samo še do odoma.

Cela pot mi je vzela točno 2 urci. Nabralo se je 40 kilometrov in pa za okoli 600 višincev. Celo traso se da komot prevozit z specialko, ker lahko izbereš tud same ceste, ki so asfaltirane.

Najbrž bo bolje da se z gorcem držim Pohorja.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …