Preskoči na glavno vsebino

Vzdržljiv ali močan

ali pa mogoče oboje. Ko sem se ukvarjal predvsem z tekom sem se kar izogibal kakih odvečnih mišic na telesu in s tem tud odvečne teže. In spet je tu ampak, torej ampak, ker se človek vedno uči in pa tu in tam tudi kaj nauči, tako se tud men kdaj pa kdaj posreči kaj naučiti.

Torej ta zapis ne bo o teku ali pa o gvihtanju, kot bi blo pričakovati pač pa bolj o tem kako biti čim bolj zdrav,  ali še bolje rečeno, kako se čist zares počutiti zdravo. Ali res morabim bit suh zato, da sem zdrav ali so res vsi tisti, ki imajo kako kilo viška vsi bolani. Kaj pa sploh spada v kategorijo biti zdrav in se dobro počutiti. Po moje spada marsikaj, recimo živeti s čim manj stresa, se zbuditi spočit, imeti normalno prebavo, zdravo bivalno okolje, zdravo in dobro prehrano, dobre medčloveške odnose in še in še.

Kar nekaj stvari, ki so v današnjem življenju včasih skoraj nedosegljive, saj kako naj se zbudim spočit, ko pa sem ponoči v službi ali kako naj bom v zdravem okolju, ko pa sem izpostavljen hrupu in izpušnim plinom, kako naj se izognem stresu, ko pa se velikokrat moram ukvarjati z ljudmi, ki so če zelo polepšam malenkost problematični. Ja res je ne da se izognit soločenim stvarem. A že to, da se zavedamo v kakem okolju smo v danem trenutku je po moje čist dovolj, da pa takrat, ko se najdemo v okolju, ki je prijazno do nas znamo to izkoristit v polni meri. 

Jaz se tega vse bolj zavedam. Stvari, ki so bile včasih nepomembne danes dobivajo nek nov pomen. No tu se lahko vrnem na začetek tega pisanja a se ne bom, ker sem obljubil, da to ne bo pisanje o teku in gvihtih. To je zapis o zdravem počutju, počutite se zdravi, pojdite ven, tekmujte kdo dlje vrže kepo ali naredi večjo sneženo kroglo, naredite nekaj prvinskega, nekaj kar nima veze z porabljenimi kalorijami za kar ne rabite pulz metra, nekaj takega kar vas dela zdrave in s tem tudi srečne pa ob enem tudi močne.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.