Preskoči na glavno vsebino

En gib

in mali škrt v hrbtenici in nato mravljinci in nepopisne bolečine v nogi. Imam s tem že nekaj izkušenj z hrbtenico namreč, vendar nazadnje, ko se mi je to zgodilo, me je bolel tudi križ, tokrat pa sem k sreči bil doma in takoj obiskal nekoga, da mi je sprostil vretenca a naše telo je pametno in takoj reagira obrambno in spet mi je zategnilo mišico v riti, kar povzroča pritisk na živec in bolečine v celi nogi. 

Od tu dalje pa se začne za mene nerazumljivo dogajanje, ki je povezano z našim zdravstvom. No, kot prvo, verjamem, da je na urgenci gužva in da poteka obravnava po načelu trijaže in tud nisem pričakoval, da bodo vsi skočli v mene in me spraševali kako pa kaj. Ampak, da pa v soboto čakaš dve uri in pol, priskačeš v ambulanto malo da ne po eni nogi in nato ti zdravnica po dveminutni obravnavi predpiše tabletke, ki bi si jih lahk šel sam iskat v lekarno brez recepta, je pa malo smešno ali pa žalostno. naslednji korak je poiskat kako konkretno tableto pri mami in po neprespani noči znova poskusiti na urgenci. Pridem tja, povem točno kaj se mi je zgodilo, razložim, da imam malo izkušenj z tem in da potrebujem nekaj da mi sprosti mišici. No tokrat jo odnesem z malo močnejšimi tabletami a še vedno ne s takimi, ki bi mi odpravile težavo, ki mi povzroča bolečine. In tako mine še ne dan in ena noč ko bolj malo spim. Sedaj polagam vse upe na svojga zdravnika, ki pozna moje težave iz preteklosti in upam, da mi bo vsaj on znal pomagat. Najbolj smešno od vsega je, da jaz vem točno kaj rabim in kako malo je potrebno, da bi lahko rešil svojo težavo, žal pa nihče od strokovnjakov zaradi meni neznanega vzroka noče prisluhniti moji težavi, ena mala injekcija cepiva za spročanje mišic in v bistvu bi danes lahko bil v službi, namesto tega pa doma ne vem na keri konec riti naj se usedem. 

Upam, na najboljše popoldan, ko grem k svojmu zdravniku. 

Mogoč samo za konec še razmišljanje o tem, kaj se je že zgodilo in se glede na mojo izkušnjo še definitivno zopet bo zgodili kdaj na urgenci. Ljudje pač v veliki večini pridemo tja, da dobimi pomoč, če na njo čakamo včasih nerazumo dolgo, to vsak še požre, ko pa na koncu odhajamo domov z isto bolečino in slabo obravnavo pa vem, da to privede do nezadovoljstva, ki lahko obupanega človeka pahne v kako nerazumno dejanje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…