Preskoči na glavno vsebino

En gib

in mali škrt v hrbtenici in nato mravljinci in nepopisne bolečine v nogi. Imam s tem že nekaj izkušenj z hrbtenico namreč, vendar nazadnje, ko se mi je to zgodilo, me je bolel tudi križ, tokrat pa sem k sreči bil doma in takoj obiskal nekoga, da mi je sprostil vretenca a naše telo je pametno in takoj reagira obrambno in spet mi je zategnilo mišico v riti, kar povzroča pritisk na živec in bolečine v celi nogi. 

Od tu dalje pa se začne za mene nerazumljivo dogajanje, ki je povezano z našim zdravstvom. No, kot prvo, verjamem, da je na urgenci gužva in da poteka obravnava po načelu trijaže in tud nisem pričakoval, da bodo vsi skočli v mene in me spraševali kako pa kaj. Ampak, da pa v soboto čakaš dve uri in pol, priskačeš v ambulanto malo da ne po eni nogi in nato ti zdravnica po dveminutni obravnavi predpiše tabletke, ki bi si jih lahk šel sam iskat v lekarno brez recepta, je pa malo smešno ali pa žalostno. naslednji korak je poiskat kako konkretno tableto pri mami in po neprespani noči znova poskusiti na urgenci. Pridem tja, povem točno kaj se mi je zgodilo, razložim, da imam malo izkušenj z tem in da potrebujem nekaj da mi sprosti mišici. No tokrat jo odnesem z malo močnejšimi tabletami a še vedno ne s takimi, ki bi mi odpravile težavo, ki mi povzroča bolečine. In tako mine še ne dan in ena noč ko bolj malo spim. Sedaj polagam vse upe na svojga zdravnika, ki pozna moje težave iz preteklosti in upam, da mi bo vsaj on znal pomagat. Najbolj smešno od vsega je, da jaz vem točno kaj rabim in kako malo je potrebno, da bi lahko rešil svojo težavo, žal pa nihče od strokovnjakov zaradi meni neznanega vzroka noče prisluhniti moji težavi, ena mala injekcija cepiva za spročanje mišic in v bistvu bi danes lahko bil v službi, namesto tega pa doma ne vem na keri konec riti naj se usedem. 

Upam, na najboljše popoldan, ko grem k svojmu zdravniku. 

Mogoč samo za konec še razmišljanje o tem, kaj se je že zgodilo in se glede na mojo izkušnjo še definitivno zopet bo zgodili kdaj na urgenci. Ljudje pač v veliki večini pridemo tja, da dobimi pomoč, če na njo čakamo včasih nerazumo dolgo, to vsak še požre, ko pa na koncu odhajamo domov z isto bolečino in slabo obravnavo pa vem, da to privede do nezadovoljstva, ki lahko obupanega človeka pahne v kako nerazumno dejanje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …