Preskoči na glavno vsebino

Nekoč

so bili zapisi na tej strani posvečeni skoraj samo športu in opisom treningov. Sedaj je to veliko drugače, seveda pa to ne pomeni, da se s športom ne ukvarjam, oz. bolje rečeno ne ukvarjamo. Še vedno je to velik del našega življenja, vsekakor pa ne več največji del, kot je to bilo včasih. Bom pa tudi v prihodnosti poskušal biti čim bolj vsestranski in nekako v celoti pokazati s čim se ukvarjam in ukvarjamo, kaj nas zanima in kaj počnemo v lajfu.

Razlik je mnogo, vsaj za mene je veljalo, da sem večino časa namenil teki, ki je zdaj le skromen dodatek pri mojih športnih aktivnostih, seveda pa to ne pomeni, da tudi sedaj z veseljem ne obujem copat in grem teči, je pa razlika v tem, da mi je to le malo za dopolnitev že dogo pa ne več prioriteta. V bistvu več nimam glavnega športa s katerim bi se pretežno ukvarjal, Je res, da pozimi preferiram tek na smučeh, poleti pa gorsko kolo, a vseeno kar nekaj časa posvetim temu, da krepim telo še tudi z kettlebellom, pa še kaj se najde, kot je kak tek po gozdu ali pa hoja v hrib, pa da ne pozabim obvezna rekreacija z naraščajem, saj poskušamo kolikor se le da preživeti časa zunaj.

Tako pač je, stvari se nenehno spreminjajo, včasih se je treba za kako stvar žrtvovati, včasih vidiš, da je treba kako stvar spremeniti, največkrat pa je najbolje, da poslušaš svoje telo.

P.S. No sem pa vesel, da so moji zapisi opaženi tudi drugje, saj sem danes opazil, da je moj blog uvrščen na lestvico slovenskih blogov. Na tej strani lahko najdete seznam različnih zanimivih avtorjev, ki pišejo o tem in onem, med njimi sem tudi jaz ;).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …