JAZ IN...

je knjiga, ki sem jo poleg ostalih prečital v zadnjem času. Knjiga, ki jo priporočam vsakemu, ki se ukvarja s športom na tak ali drugačen način pa tudi tistim, ki jih zanima, kako deluje človeško telo. Najbolj zanimivo pri vsej knjigi je sama zastavitev vsakega poglavja, saj te po prebranem uvodu, kar potene da prečitaš vsaj tisti del do konca. Vsako poglavje se začne v bistvu z vprašanjme in nekaterimi dejstvi iz športa in tako bralec kar avtomatsko prebere poglavje do konca, saj ga seveda zanimajo odgovori iz začetka. V glavnem knjiga, ki sem jo prečital na dah, kot bi se reklo.

sem zopet zapustil svoj dom, tokrat mi je bilo najbrž najtežje do sedaj, pa ne zaradi snega, ki ga imamo na Pohorju (mogoč čist mal hahaha), ampak zaradi tega, ker sem sedaj skoz v skrbeh, da nebi kdo prehitel časovnico. No vsekakor upam na najboljše in pa seveda malo stavim tud na to, da pa tud nisem tak daleč od doma, da ne bi mogu skočit domov če bi bla sila. No sem pa izkoristil prva dva dneva teka na smučeh. Letos je zima kar hitro prišla k nam in sem lahko že dva dni izkoristil na tekaških. In za prvo potešitev je to blo več kot super. Sem pa obtimistično vzel na Hrvaško kolo saj sem bil prepričan, da bom tu lahko malo še kolesaril po Slavonskih ravnicah, no pa se danes zbudim v tole... .Pa še mal utrinkov iz Rogle

zadnje čase. Malo lenarimo, malo migamo, malo beremo... Kar pa je v tem času najpomebnejše pa je, da se je letos v Sladkem vrhu že sedmič odvijal šest urni tek in prvič, ko nisem naredil vsaj nekaj krogov po trasi. Čeprav priznam, da so me podplati fejst srbeli pa sem se za to odločil popolnoma zavestno in štartnino dal Tatjani, kateri pa tud ni vreme blo ravno naklonjeno in ji zarad tega ni uspelo kaj dost krožit, saj za njo je zdaj pač zdravje bolj pomembno, kot pa nabiranje kilometrov. Za to bo imela še ogromno časa. No vseeno pa sma se odločila, da grema na to zdaj lahk že rečem legendarno tekaško prireditev in malo poklepetama z prijatli in navijama, ob enem pa se še malo posladkama z kupom dobrot, ki so jih vsako leto polne mize. Zmago na teku sta odnesla tačas dva najboljša Slovenska ultraša Boris Ivanovič in Nataša Robnik pa tud vsi ostali niso zaostajali in vsak je dosegel nekateri pa tudi presegli zastavljene cilje. No jaz sem se do Sladkega vrha, kot je to zame normal...

zame že en mesec ni teka. Ja, ko dokončno pade odločitev je stvar velik lažja. Gre pa vsa stvar počas na bolje, hodim lahk normalno in ne čutim bolečin, tud "bunka" na tetivi počas in vsztrajo izginja. Si pa pomagam z vsem mogočim, od maž do tejpanja, največja pogruntavščina pa je naribani ingver, ki si ga ovijam okoli tetive, ta naj bi bil za zmanjševanje vnetja. Še kaki mesec pa bom na red da obujem copate. No na račun vsega tega pa sedaj trpita bicikla. Števec se je tako v oktobru ustavil pri 1370 kilometrih. Seveda je k temu pripomoglo super jesensko vreme, tako sem samo ene trikrat moral na kolo v mokrem, ostale kilometre pa sem nabiral v prijetnem in toplem vremenu. Prav fino je blo ko sem se na Pohorju lahko vozil v kratkih hlačah pa me ni zeblo, še več celo fino sem švical od toplote. Nekaj takih izletov smo izkoristli tud nato vsi trije za pohajkovanje po Pohorju. Jaz z bajkom na Pohorje, kjer sta me pričakale Živa in Tatjana in smo jo nato mahnili mal do M...

ne bom tekel dokler ne pocajtam ahilove. Ja saj vem kolkrat sem že to reku pa pol nič od tega, kakor je blo mal bolje sem že obul copate pa ven. No zdaj pa čist zares ne bom! Tako je zdaj že dva tedna od kar sem zadnjič tekel. Seveda pa zdaj na račun tega bolj trpita bicikla, no pa ne samo to, zdaj grem na bicikl v takem vremenu v katerem mi včas na misel nebi prišlo. Dež, veter, mraz jaz pa ven pa biciklirat. Seveda pa kilometri pol kr letijo in tak sem v dveh tednih naredil že 510 kilometrov. Ja kaj naj, če pa ne morem bit doma in gledat v strop. Zravn biciklanja pa pridno delam vaje z kettlebeli in ostalimi pripomočki.  No k sreči pa le ni kar naprej slabo vreme. In tako je bil danes idealen dan za kolesarjenje po makadamskih cestah Pohorja. Po končanem kolesarjenju pa sta me pričakale dekline na vrhu pri vzpenjači in od tam smo šli še do Mariborske koče na štrudl in gibanico. Res lep jesenski dan. Mal fotografiranja kr z bicikla. Mal blatn na koncu. ...

ki smo ga komaj dočakali, smo letos preživeli na Kreti. Res je blo prav dopustniško in lenobno. Večino časa smo poležavali se kopali ali brali. Teka je blo le za vzorec. To pomeni, da sem odtekel samo tri 10 kilometrske teke, pa še to tretjega samo zato, ker sem moral it v trgovino pa sem združil eno z drugim. Malo lenarjenja nikomur ne škoduje. Pa še nekaj utrinkov.

v novi sezoni je sneg pobelil Pohorje. Ali je zgodaj ali ne... V preteklosti je znalo pobelit že tud konc avgusta, no pa še ne dolgo nazaj smo že konc oktobra tekil s tekaškimi na Rogli, tako, da nič prav nenavadnega. Men osebno je čist OK, ker iz zime vedno potegnem tist tanarboljš kar se da. Današnji pogled na Planjo. Sam se še vedno nekaj mučim z bolečo ahilovo tetivo. Bolečina je prav netipična, saj me v bistvu sploh ne boli prav po sredini, ampak po zunanji strani. Pač malo več kolesarim  in pa telovadim z hišnimi pripomočki. Tečem pa bolj za vzorec pa še to res čist na izi. No v glavnem pričakujem, da se bo zadeva počas poštimala. Po malem hodim na terapije in stvar se počas izboljšuje. Če se ne bom preveč zaganjal s tekom se bo zadeva res umirila, če pa ne se bo pa vleklo do nevem kdaj, tako da... Pred parimi dnevi, Pohorje, ko je blo še zeleno. Hišni pripomočki. Tu sneg mi pa v soboto na morje ;)