JAZ IN...

hribih pa še vedno prava zima. Že kot nekaj zim je tud letos tako, da je prava zima šele v februarju in marcu. Tak zgleda danes, prava idila.                                                      

in kako so eni zrasli, drugi pa mal postarali.

kaj pravzaprav smo v očeh naših otrok. Če smo slednje je najbrž krivda v nas, saj nismo imeli znanja, moči ali razuma, da bi otroke pravilno usmerili v življenje. Ja , ravno to je ključ do uspeha. Seveda se ne sliši tako dobro, če rečeš, moj sin pa obiskuje šolo, kjer se bo izučil za vodovodarja ali, da hčerka hodi v šolo za frizerko, ko pa je vse bolj zveneče, če rečeš, da sin ali hčerka hodi na gimnazijo. Za nameček je zelo pomembno tudi katera gimnazija je to, saj ima vsako okolje svojo "eminentno" gimnazijo. Kaj pride, če sploh kaj pride iz te gimnazije pa je druga zgodba, ki pa ni več tako rožnata. Na koncu pač imamo cel kup t.i. faliranih dijakov in študentov, ki se nato na račun staršev "šlepajo" tja do tridesetega leta in živijo pri njih. Pa smo starši res dolžni tako dolgo podpirati lenobo ali v drugačni luči bolj milo rečeno neuspeh naših otrok. Ja, povsejverjetnoti smo, sploh, če smo jih v to porinili sami, sploh, če smo od njih zahtevali nemogoče. Po d...

smo tako kot lani tud letos preživeli v Boharini, kjer smo izrabli gostoljubje mojih staršev in sestre, ki so nam prijazno pustili, da smo preživeli en teden pri njih, ob enem pa so nam kaj skuhali in popazili na Mihca, ki ni izbral najbolj posrečenga časa za zbolet in je večino časa preživel pri dedku in babici v varstvu. No mi trije smo hodili na Roglo, Živa je pilila znanje alpskega smučanja na tečaju in tako osvojila srebrno priznanje in postaja prava smučarka. Midva sma v tem času izkoristila čas in šla na tekaške, vmes pa najdla mal časa, da pozirama. Smo si pa privoščili tud dobro hrano in pijačo, ki jo postrežejo v Stari Koči na Rogli. Hrana je res dobra in tud s cenami ne pretiravajo, tako, da priporočam obisk. Teden je mini, kot bi mignil, Miha je k sreči ozdravel, nas je pa vse po vrsti okužil, tako, da kašljamo, Živa je celo staknila nekaj vročine, no a smo že vsi bolj ali manj OK. Edin, kaj bi človek rabil po takih počitnicah, je še par dni dopu...

končno

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta.  Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže. PAS 83cm PRSA 103 cm RAME 119 cm STEGNA 59 cm Torej se merim ponovno čez 40 dni.

a se tega sploh zavedamo pa je drugo vprašanje.  Skor sigurn sem, da se ne zavedamo vsega, kar gre tako ali drugače mimo nas. Pa kako se sploh bi, ko pa se pehamo za nesmisli tega življenja, ko je zunanji videz, pa četudi retuširan pomembnejši od tega, kaki v resnici sploh smo, ko so objave na FB pomembnejše od tega, da smo skupaj in da se zavemo, da pač ni potrebno čist vsake stvari deliti z drugimi ali pa vedeti, kaj drugi delajo. V večini primerov so vse te stvari itak zrežirane za občinstvo in so daleč od realnosti.  A, če bomo za vse to kaj se dogaja okoli nas in v kaj smo potegnili sami sebe, okrivili današnji čas potem nam pa res ni več pomoči. Najlažje je res rečt, kako hud tempo nas priganja, pa kako se brez tehnike nič več ne da in, da za nič več nimamo časa. Pa je to res? Ka pa vem... Če imamo čas preždeti na raznih družabnih omrežjih ure in ure, pol očitno čas ni tak hud problem. Jaz se z vsemi štirimi upiram vsemu temu, če pa mi v bistvu vse to uspeva pa ne ...