JAZ IN...

 se dogaja v teh dneh.  Pa s tem ne mislim rekordnih cen nafte in ob enem nepojmljiv molk določenih interesnih skupin, ki so ob zadnjih podražitvah, ko je bila še prejšnja politična opcija bila plat zvona kako bodo propadli, kako več ne bo hrane v Sloveniji, kako bodo transportne verige počakale. Začuda ne vidim ne traktorjev ne tovornjakov, ki bi se vozili okoli vlade ali parlamenta.  Ampak politika ni tema trga pisanja. Gre za dogodke, ki se jih bomo sploh mi, ki jih doživljamo v prvi osebi še dolgo spominjali, ker dejstvo je, da bo tega enkrat konec in, da se nam bo še kako kolcalo po tem, da bi gledali tri kolesarje na TDF in to vse tri, ki so vsak za sebe pomemben člen v svoji ekipi. Seveda izstopa Tadej Pogačar, ki je včeraj zaključil dirko že z peto zmago na celotni dirki, kar je uspelo le peščici športnikov. Ob tem, da zmaga ni enaka zmagi in, da je dobitnik rumene majice še na zadnji etapi dirkal, kot, da je sedel na kolo prvič po ne vem koliko časa.  Kakor ...

 in zopet se bije plat zvona, da k nam prihaja nov vročinski val. Kdaj ne če ne sedaj sredi poletja. V bistvu še sreča, saj sedaj večina ljudi koristi letne dopuste in se lahko še lažje skrivajo pred vročino, recimo gredo na malo višje lege. Midva s Tatjano sma prejšni petek in soboto izkoristila in odšla na Roglo. Gor pa v petek ne da nama ni bilo vroče, ampak naju je ponoči celo kr fino zeblo.  Ampak, midva sma dva dni izkoristila, da sma se dodobra razmigala. V petek sma jo mahnila iz Rogle do Ribniške koče in nazaj. Lep dobrih 20 kilometrov dolg pohod, ki ni prav naporen saj trasa lepo gre vseskozi malo gor in dol, kar pa je najbolje, da si tri četrtine poti lepo v zavetju gozda, kar pomeni še dodaten hlad. Je pa v petek bilo bore malo ljudi na tej poti, nekaj se jih ubada z nabiranjem borovnic v bližini Ribniške koče, da pa bi na celotni poti bila kak gužva pa daleč od tega. popoldan sma si pa lepo privoščila še malo savnanja. Ker sma bila v petek bolj na izi, pa sma v so...

 je že mimo od zadnjega vzpona na kakšno resnejšo goro. V bistvu smo bili v enem od kolektivov v katerem sem delal kar pridni in smo naredili kar nekaj skupnih izletov v hribe, od takrat pa sem skale gledal le še od daleč. Najbrž je velik razlog to, da si za resnejše hribolazenje moraš vzeti malo več časa, ker pač hribi niso za prvim vogalom. Že lani pa sem se začel malo poigravati z mislijo, da bi naredil kako turo v hribe. No lani je ostalo samo pri željah, je pa res, da sem se resno lotil Pohorja in sem naredil dosti vzponov na "naš breg" kot mu pravimo, pa tudi kar nekaj tur sem naredil od Rogle in Lovrenških pa vse do Ribniške. Pa ne samo to, še na trail na Rogli sva šla s Tatjano. No par dni nazaj pa sem uresničil željo in se podal v prave hribe. Za prvo turo sem si izbral Grintovec, najvišjo goro v Kamniško-Savinjskih alpah. Razlog ni samo to, da je to najvišja gora v tem delu, pač pa tudi to, da je logistično idealna za mene. Zvečer sem se z avtodomom odpeljal do Kamn...

 seka na polno, vročina kar ne pojenja, ampak to ni razlog, da me več kot en mesec ni bilo tu. Če kdo spomladi išče izgovore v pomladni utrujenosti, bi jih lahko jaz v poletni, ampak tudi to ni razlog, bolj gre za to, da nimam kaj pametnega za napisati. Seveda se včasih teme ponujajo kar same, kot recimo aktualno politično dogajanje, ki je na trenutke tako žalostno, da je že smešno, ali pa bi moral napisati obratno, saj ne vem, najbolje, da presodite sami.  Ne ne bom se obregal ob politiko ali pa ob "trampovsko" dogajanje, ki kroji zadnje čase cel svet skupaj z nogometnim prvenstvom in tem kako se kaznuje tiste ki dobijo rdeči karton, recimo...  Vse to bom mirno pustil ob strani za kak dan, ko pa bom imel res vsega dovolj in se bom res moral izliti v obliki kakega zapisa. No danes pač ni ta dan, predvsem za to, ker sem ravno iz dopusta in prav je da malo povem kako smo se imeli letos, ko smo že petič zapored šli v Grčijo. Pa ne samo to, letos smo po moje imel najbolj neti...

 je naslednja tema in namenoma ni naslov šport ampak gibanje. Gre namreč za to, da se jaz zavedam, da to kar delam jaz je vsakdanjik le peščice ljudi, vsi ostali pa se bolj ali manj trudijo z neke vrste gibanjem.  Večkrat doma debata nanese na to temo, športa namreč in velikokrat se morama s Tatjano opomniti, da to kar delam ja in kar dela ona ni "normalno", če kar uporabim to besedo, za večino. Večina se bori s tem, da se spravi v katero koli obliko gibanja in si pri tem ne pomaga na kakršen koli način z kakimi drugimi sredstvi, kot je na primer elektrika, ki je še kako popularna te dne. Ampak, da spet ne zabluzim... Torej, če je še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti bilo kradenje bogu časa, če si šel na kolo ali tečt, pa je danes ob zavedanju, da več kot polovica ljudi presedi čas, ki je namenjen delu in, da se večini potem ne da da bi se spravili v neko gibanje. Seveda, je bilo pred časom drugače, veliko več ljudi se je že v službi več premikalo, veliko več, jih je tudi ...

 je po moje kar  pomembna tema. Tudi tu bom izhajal iz svojih izkušenj in spoznanj.  Torej sam zase lahko rečem, da prvih sprememb kar se tiče zdravja še prav za prav nisem občutil in sem na srečo samo enkrat pristal v bolnici, pa še to je bilo sedaj že skoraj pred tridesetimi leti, no če sem natančen je bilo to leta 2000, ko sem imel vnet slepič, ki je potem posledično moral zapustiti moje telo. kar se ostalega tiče so moje zdravstvene težave povezane predvsem z pretiravanjem v športu, beri teku. Mogoče o tem kaj več v temi, ki bo povezana z športom po petdesetem, ampak, če na kratko povzamem sem imel v enem obdobju tam, ko sem bil star med 35 in 40 let kar veliko težav z hrbtenico, kar je bilo vse povezano z velikimi količinami teka in premalemu posvečanju krepitvi ostalih mišic.  Torej če povzamem, če bi se s tekom ukvarjal količinsko manj ali pa če bi veliko več posvetil časa krepitvi mišic hrbta ali bolje rečeno mišic trupa najbrž to teh težav nebi prišlo. Ampak...

 je pa letos. Lani sva s Tatjano imel plan da naredima turico od doma preko Belvija do Areha v Ruše in od tam domov z vlakom. Žal sva morala lani končati na Arehu zaradi težav, ki so se pojavile pri meni. En dan prej sem pojedu nekaj pokvarjenega, se pol cel večer počutil kot drek in potem zjutraj precenil moje počutje. Kakor koli, v ponedeljek na Tatjanin rojstni dan je padla odločitev, da ponovima zastavljen cilj. No tokrat sva bila uspešna, torej štart od doma v lahnem teku do začetka planinske poti, potem standarden vzpon do vrha vzpenjače, nato pa naprej v pohodno tekaškem ritmu bo Areha, kjer sva si privoščila štrudl in kavico, potem pa spust po smučišču nato po cesti, po kateri sva prišla do planinske poti, ki vodi do Martince in nato v Ruše. Od tam pa na vlak in domov. Vse skupaj nama je vzelo neto manj kot štiri ure, z postankom vred pa nekje 4 in pol. Nabralo se je 23,3 kilometrov in 1100 višincev gor in približno tolko še dol.