Preskoči na glavno vsebino

12UR

sploh ni tak, malo. No to sem jaz že vedel, ker tud, ko hodim v službo sem deležen 12 urnega turnusa in prekleto dobro vem, kak se zna včasih tek 12 ur vleči.
Ampak, začeti je treba na začetku. Ker pač je moja letošnja stalnica odločanja o tekih, bi se lahk reklo 5 pred 12, je blo tudi s tem tekom prbližno tako. Pritegnil me je 12 urni preizkus zaradi dveh stvari, prvič še nikol nisem tekel 12 ur skupaj, kot drugo pa je tek tako rekoč pred domačim pragom in je tud zarad samega prevoza in vseh ostalih stvari zelo primeren. Posebej to prav pride potem ko je vsega konec in veš, da te ne čaka še naporna vožnaj domov.
V glavne iz Maribora smo krenili Inot, Uroš in jaz (Inot hvala za prevoz), se kar hitro pripeljali na mesto dogodka in zrihtali vse formalnosti, postavili "kamp" in že je bila ura 8. In se je začelo. V začetku brez kake euforije, lepo zložno prvi krogi so res minevali kot za šalo in skoraj nisem se zavedal, ko sta minali prvi dve uri. Res skoz se je nekaj dogajalo, pa je tu blo kup štafet, ki so prirejali prave male šprinte v krogih, pa kup ljudi ob progi, ki so navijali. Eni so si postavli res prave piknik place in neumorno cmarili in pekli celih 12 ur. A si predstavljate, kako je po določenem času vsake tolko časa tečt mimo roštilja iz katerega diši po pečenju, ja za take stvari res morš bit karakter.
Na štartu se nam je pridružil tudi ZdravkoC, ki je poskrbel za nekaj motivacije na štartu in prvih nekaj fotk, ki jih je objavil na TF (zvečer se je spet pojavil, ko je videl, da se borimo za medalje hahaha)
V glavenm, da se vrnem k teku, na začetku smo se malo pogovarjali, kaki so naši načrti za ta tek. jaz sem nekako imel v glavi povprečno hitrost 10 km/h, kar bi nakoncu zneslo 120 km, no na koncu sem kar dobro falil, ampak o tem kasneje.
In tako v glavnem, tečem in mineva tretja, pa četrta ura, vmes kratki postanki za mal pijače in nekaj malega za pod zob, prvi načrtovani malo daljši postanek pa po petih urah, ko se odločim za porcijo makaronov z mesno polivko in kozarec piva. ja tud to je blo, pivo namreč in to svetlo in temno, pa da ne omenja vsega ostalega, res konkretno založene okrepčevalnice, tako, da s sabo nisem rabil res nič.
Nato pa pride šesta ura oz. nekaj, čez šest ur je minilo, ko je meni tud minilo in to dobesedno, kar na enkrat mi je vse dol padlo. Motivacija na nuli, vse mi je začelo it na živce, vsaka najmanjša stvar mi je presedala, vsaka najmanjša bolečina je postala neznosna, za zjokat. V tem času sem samo čakal, da pride moje obljubljeno spremstvo v obliki Tatjane in Sebi, da bom mel zgovor, da se mal spočijem. Ko ga končno dočakam, si privoščim 25 minut pavze in pojem sendvič in kos peciva v upanju, da bo to tista prava stvar. Celi polomljen se spet nekako odločim da nadaljujem. V glavi pa skoz, eno in isto, ne grem se več, nehal bom, po osmih urah neham... Po dobrih osmih urah se spet odločim za krajšo pavzo, ki je trajala ene 15 minut, ko je mimo pritekel MiroR, ki si je prej fino privoščil masažo in krajši spanec in je nato deloval kar sveže, sploh glede na to da je prejšnjo noč 10 ur opravljal vspone na Sv. Primož.
In tako sem nadaljeval kroženje z njim, moram priznat, da se mi je kaj kmalu vrnala volja, tud bolečine so se zmanjšale, seveda, ko se glava naštela, se vse izboljša. No tako sma z Mirotom krožila v malo bolj zložnem tempu, vmes pa mal nadzorovala rezultate. No jaz moram priznat, da sem glede rezultatov, že kar lep čas kalkuliral, saj sem vedel, da sem v kategoriji na tretjem mestu in, da tekmovalec za mano zaostaja, za kar lepo število kilometrov. No po uro in pol do konca se je MiroR odločil, da bo od tam naprej hodil, zato smo skupaj še z Inotom prehodili en krog. Po tem prehojenem krogu, sem se jaz spet odločil za tek, ker se mi je vrnila volja do teka, no sploh ne vem od kot ampak, kar na enkrat sem postal spet on stari jaz in z lahkoto držal spet tempo nekaj čez 6 minut na kilometer in krogi so kar padali drug za drugim.
V zadnji uri so tud ostali ugotovili, da držim tretje mesto v kategoriji, hahaha, prej med počitkom sem mal zamolčal, kako je stanje na lestvici....
V zadnji uri sem si skupaj s Tatjano (da si je lahk ogledala celotno traso) privoščil, še en krog hoje, ki sma ga zaključila slabe pol ure do konca in nato sem se odločil, da, odtečem, še dva kroga in na konec počakam v našem "kampu".
Na koncu lahk rečem, da ni blo tako enostavno, kot sem pričakoval, ko sem mislil da bom lahk na koncu držal povprečje 10 km/h. Ko mi je padla motivacija, je blo vse adijo, vsaka stvar me je začela motit, vsaka namanjša bolečina je postala neznosna in večkrat mi je šlo skozi glavo, da bom odnehal. No na koncu se je volja vrnala, ampak grenek okus po trpljenju je ostal.
No nekja stvari sem se pa tud naučil, predvsem kaj se tiče prehrane, da moram jest velikokrat po malem, ampak to je pri meni izvedljivo, le če se v naprej pripravim male porcije, ker pač jaz pač pojem tak velik sendvič kot ga dobim.
In tako je ostalo tudi odprto vprašanje, ali je to, to ali bi lahko kaj več, ali se res splača tolk trpet ali sem imel res le slab dan ali pač ne zmorem kaj več. Ja kdo bi vedel...
Nič, uspelo mi je narest 112,12 kilometrov, kar je kar dosti pod zastavljenim ciljem.
Po končanem teku smo počakali še podelitev in po dveh dunajcih v žemli in dveh pivih je bil svet veliko lepši.
Sigurno bi še lahk kaj napisal, ker imam še veliko tega v glavi, vsaj zame je etapni tek po 60 kilometrov na dan mačji kašelj v primerjavi z enkratnim 12 urnim, eto...
Naslednje jutro pa trde in kar boleče ahilove, boleča kolena, bolečine v mečih, ožgan od sonca in obriban od majice. Tetive so se po dobrem kilometru izteka zmehčale, da sem lahk naredil spodoben iztek, ampak nekaj dni še bo bolelo....

Tule pa nekaj statistike mojga teka.

Pa če nekaj slikovnega gradiva, ki so ga priskrbeli ZdravkoC, Maks in Tatjana



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…