Preskoči na glavno vsebino

12UR

sploh ni tak, malo. No to sem jaz že vedel, ker tud, ko hodim v službo sem deležen 12 urnega turnusa in prekleto dobro vem, kak se zna včasih tek 12 ur vleči.
Ampak, začeti je treba na začetku. Ker pač je moja letošnja stalnica odločanja o tekih, bi se lahk reklo 5 pred 12, je blo tudi s tem tekom prbližno tako. Pritegnil me je 12 urni preizkus zaradi dveh stvari, prvič še nikol nisem tekel 12 ur skupaj, kot drugo pa je tek tako rekoč pred domačim pragom in je tud zarad samega prevoza in vseh ostalih stvari zelo primeren. Posebej to prav pride potem ko je vsega konec in veš, da te ne čaka še naporna vožnaj domov.
V glavne iz Maribora smo krenili Inot, Uroš in jaz (Inot hvala za prevoz), se kar hitro pripeljali na mesto dogodka in zrihtali vse formalnosti, postavili "kamp" in že je bila ura 8. In se je začelo. V začetku brez kake euforije, lepo zložno prvi krogi so res minevali kot za šalo in skoraj nisem se zavedal, ko sta minali prvi dve uri. Res skoz se je nekaj dogajalo, pa je tu blo kup štafet, ki so prirejali prave male šprinte v krogih, pa kup ljudi ob progi, ki so navijali. Eni so si postavli res prave piknik place in neumorno cmarili in pekli celih 12 ur. A si predstavljate, kako je po določenem času vsake tolko časa tečt mimo roštilja iz katerega diši po pečenju, ja za take stvari res morš bit karakter.
Na štartu se nam je pridružil tudi ZdravkoC, ki je poskrbel za nekaj motivacije na štartu in prvih nekaj fotk, ki jih je objavil na TF (zvečer se je spet pojavil, ko je videl, da se borimo za medalje hahaha)
V glavenm, da se vrnem k teku, na začetku smo se malo pogovarjali, kaki so naši načrti za ta tek. jaz sem nekako imel v glavi povprečno hitrost 10 km/h, kar bi nakoncu zneslo 120 km, no na koncu sem kar dobro falil, ampak o tem kasneje.
In tako v glavnem, tečem in mineva tretja, pa četrta ura, vmes kratki postanki za mal pijače in nekaj malega za pod zob, prvi načrtovani malo daljši postanek pa po petih urah, ko se odločim za porcijo makaronov z mesno polivko in kozarec piva. ja tud to je blo, pivo namreč in to svetlo in temno, pa da ne omenja vsega ostalega, res konkretno založene okrepčevalnice, tako, da s sabo nisem rabil res nič.
Nato pa pride šesta ura oz. nekaj, čez šest ur je minilo, ko je meni tud minilo in to dobesedno, kar na enkrat mi je vse dol padlo. Motivacija na nuli, vse mi je začelo it na živce, vsaka najmanjša stvar mi je presedala, vsaka najmanjša bolečina je postala neznosna, za zjokat. V tem času sem samo čakal, da pride moje obljubljeno spremstvo v obliki Tatjane in Sebi, da bom mel zgovor, da se mal spočijem. Ko ga končno dočakam, si privoščim 25 minut pavze in pojem sendvič in kos peciva v upanju, da bo to tista prava stvar. Celi polomljen se spet nekako odločim da nadaljujem. V glavi pa skoz, eno in isto, ne grem se več, nehal bom, po osmih urah neham... Po dobrih osmih urah se spet odločim za krajšo pavzo, ki je trajala ene 15 minut, ko je mimo pritekel MiroR, ki si je prej fino privoščil masažo in krajši spanec in je nato deloval kar sveže, sploh glede na to da je prejšnjo noč 10 ur opravljal vspone na Sv. Primož.
In tako sem nadaljeval kroženje z njim, moram priznat, da se mi je kaj kmalu vrnala volja, tud bolečine so se zmanjšale, seveda, ko se glava naštela, se vse izboljša. No tako sma z Mirotom krožila v malo bolj zložnem tempu, vmes pa mal nadzorovala rezultate. No jaz moram priznat, da sem glede rezultatov, že kar lep čas kalkuliral, saj sem vedel, da sem v kategoriji na tretjem mestu in, da tekmovalec za mano zaostaja, za kar lepo število kilometrov. No po uro in pol do konca se je MiroR odločil, da bo od tam naprej hodil, zato smo skupaj še z Inotom prehodili en krog. Po tem prehojenem krogu, sem se jaz spet odločil za tek, ker se mi je vrnila volja do teka, no sploh ne vem od kot ampak, kar na enkrat sem postal spet on stari jaz in z lahkoto držal spet tempo nekaj čez 6 minut na kilometer in krogi so kar padali drug za drugim.
V zadnji uri so tud ostali ugotovili, da držim tretje mesto v kategoriji, hahaha, prej med počitkom sem mal zamolčal, kako je stanje na lestvici....
V zadnji uri sem si skupaj s Tatjano (da si je lahk ogledala celotno traso) privoščil, še en krog hoje, ki sma ga zaključila slabe pol ure do konca in nato sem se odločil, da, odtečem, še dva kroga in na konec počakam v našem "kampu".
Na koncu lahk rečem, da ni blo tako enostavno, kot sem pričakoval, ko sem mislil da bom lahk na koncu držal povprečje 10 km/h. Ko mi je padla motivacija, je blo vse adijo, vsaka stvar me je začela motit, vsaka namanjša bolečina je postala neznosna in večkrat mi je šlo skozi glavo, da bom odnehal. No na koncu se je volja vrnala, ampak grenek okus po trpljenju je ostal.
No nekja stvari sem se pa tud naučil, predvsem kaj se tiče prehrane, da moram jest velikokrat po malem, ampak to je pri meni izvedljivo, le če se v naprej pripravim male porcije, ker pač jaz pač pojem tak velik sendvič kot ga dobim.
In tako je ostalo tudi odprto vprašanje, ali je to, to ali bi lahko kaj več, ali se res splača tolk trpet ali sem imel res le slab dan ali pač ne zmorem kaj več. Ja kdo bi vedel...
Nič, uspelo mi je narest 112,12 kilometrov, kar je kar dosti pod zastavljenim ciljem.
Po končanem teku smo počakali še podelitev in po dveh dunajcih v žemli in dveh pivih je bil svet veliko lepši.
Sigurno bi še lahk kaj napisal, ker imam še veliko tega v glavi, vsaj zame je etapni tek po 60 kilometrov na dan mačji kašelj v primerjavi z enkratnim 12 urnim, eto...
Naslednje jutro pa trde in kar boleče ahilove, boleča kolena, bolečine v mečih, ožgan od sonca in obriban od majice. Tetive so se po dobrem kilometru izteka zmehčale, da sem lahk naredil spodoben iztek, ampak nekaj dni še bo bolelo....

Tule pa nekaj statistike mojga teka.

Pa če nekaj slikovnega gradiva, ki so ga priskrbeli ZdravkoC, Maks in Tatjana



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…