Preskoči na glavno vsebino

Razmišljanje s trezno glavo

je za mene bilo zadnje čase pravi čudež. Ja priznam misli so mi begale iz ene skrajnosti v drugo. Enkrat nebi šel na nobeno tekmo, pol sem kar neki iskal po netu, kam bi šel na tekmo, pa spet nebi, pa spet...
Pol sem menjaval avto, pa bi mel tega, pa onega, pa tistega, pa velikega, pa malega, pa starega, pa novega, pa spet sploh nebi menjal, ma adijo pamet.
Pol pa je tu še napomembnejše, kje bi sploh živel. Pa bi bil mal tu pa mal tam, pa spet mal tu, mah pa saj ne vem.
Ampak, kaj pa se zgodi pol? Končno začnem razmišljati s trezno glavo. Hja, še sam sem se začudil, ker mi to nekak zadnje čase ni šlo, ker sem bil večno zbegan. Včas mora človek mal pogledat okoli sebe in ko vidi koliko ljudi živi tko al pa drgač v nekem zlaganem svetu, z zlaganimi ideali in kar je najhuje z zlaganimi prijatelji. Ja včas je potrebno mal pogledat z druge perspektive, kak že pravijo, "Ker preveč gledaš eno drevo sploh ne vidiš celega gozda", tko nekak.
Ja prav to je bilo tisto kar je meni manjkalo.Kar neki sem cincal, pa neki sanjal o časih, ki so bili, ampak so šli in zdaj sem vesel da je tko, da tega ni več, da so stvari take kot so, točno take. Končno sem uvidel, da je bilo prejšnje življenje daleč od idealnega,.V bistvu spoznaš, da si z nekom ker pač tko pač je, da delaš stvari, ki jih sploh nočeš, ampak jih pač delaš zarad ljubega mira, da govoriš stvari ampak si preslišan, da se včas trudiš, ampak postaneš samoumeven...
Ja včas človek naredi kako napačno stvar, pa zarad tega še ni najslabši ali pa za obsojat, ah kje to sploh ne. No razen, če se iz teh napak nič ne nauči, pol je že nekaj narobe, drgač pa, kak se reče, aja: "Motiti se je človeško" a ne in tko pač je.
Epilog je tak, da kaj se tekm tiče, je bolj ali manj rešeno, z mogočimi manjšimi korekturami, kaj se avta tiče, upam da zdaj tud, kaj pa se tiče tega kje bom živel, pa bomo sklenali en kompromis, a ne??? Glavno je da je blizu Pohorje ;)
Zdaj na koncu še sam razmišljam, da bi si nekaj zapel, mogoč tole

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…