Preskoči na glavno vsebino

Prodaja avta

je pa res zakomplicirana stvar. In to še kako, sploh v teh časih, ko ljudje ravno nimajo dnarja na pretek. In kako se je vse začelo. No začelo se je lani ko sem začel prodajati, prejšnje vozilo, hmmm fajn avto ja, ki je zgledal tkole.

Nekako je padla odločitev, da pa mogoč le ne rabim takega avtomobila in, da je mogoč zadnji čas, da bi ga poskušal prodat, ker bi za njega iztržil še kak pameten cekin. In sem ga. No že ko sem ga prodajal, sem vedel točno, kaj bo moj naslednji avto.
To je blo tole..
No proti prejšnjemu prava igračka, ampak je pa kabrio, in tega še pred tem nisem mel, no pa saj ni bil tak slab, kljub kar lepemu številu prevoženih kilometrov sem se z minimalnimi stroški vozil celo leto v Ljubljano in to vsak dan in mi je tako ratalo narest prej ko v enem letu preko 40.000 kilometrov.
In sedaj napoči ključni trenutek, prodaja. Priznam, poskušal sem ga prodat že čez zimo, kar pa za tako vrsto avta ni glih ugoden tajming, zato sem se odloču, da zdaj ko prihajajo dnevi za te avtomobilčke zopet poskusim. V glavnem zadevo dan na internet in prodaja se začne... Telefon zvoni non-stop, ampak ne pretiravam, vsak dan imam vsaj 10 klicev in skor tolk raznih ponudb na e-mail. Ker od začetka nisem imel objavljenih prevoženih kilometrov, sem se z vsemi klicatelji pogajal okoli prevožene kilometrine, saj je na avtu sedaj pisalo 232.000 kilometrov in drobiž, kar pa je za vse kupce bilo odločno preveč. Ja tud mel sem že na umu, da mal priredim kilometre pa ga te prodam nekomu, ki mu je važno sam kaj piše na števcu, kolk pa je to realno pa ne. Ampak sem reku, ne ne bom, če ga bom ga prodam tko al pa nič.
Ma to me je kar spravljalo v slabo voljo, ker vsi bi meli popolnoma ohranjeno vozilo, z skoraj nič kilometri, pa seveda za zelooooo ugodno ceno, še raje pa za kako ne preveč posrečeno menjavo. Čeprav sem tud sam bil pripravljen na menjavo za kakega enoprostorca ali pa nekja tipa kangoo, berlingo, pač nekaj v tem stilu. No pa sta prišla, mal starejša gospod in gospa, ki bi zamenjala za enoprostorca, ker si je teta zaželela mali avto pa, če je kabrio, še bolje, ampak sta se mal peljala pa nista bla zadovolna, ker sta se prej vozla z Mercedesovim kabriom, ki pa je najbrž res velik bolši, no kolk dražji pa je pa ne bom ugibal, v glavnem z menjavo ni blo nič. No klicali so me tud drugi, pa da bi pripeljal v Ljubljano, pa Velenje, pa Krško, pa ne vem ka še. Ne vem, kaj je ljudem, da se bom vozu na razstavo, pa saj nimam psa, da bi ga hodu kazat....
V glavnem ponudbe da te kap, pa vedno ista vprašanja, kolk je zadnja cena, zakaj ga prodajam.... Mah, ko mam že vsega počas poln kufer in si rečem, nič ga bom pač vozu, ne da se mi več jebat s tem, pa dobim mail. In kako naklučje, avto prodajam po celi Sloveniji, na koncu pa me kontaktira, lahk bi reku skor sosed, ki ima mamljivo ponudbo, menjava za Renault kangoo. No sledi ogled, mal vožnje, pa spotoma še rahlo popravilo ropotanja, ki je mene živciralo skoz in sem se na koncu z njim že sprjaznu, ki pa se je dalo popravit v minutki (ah res sem pravi miličnik) ;), v glavnem avto smo zamenjali in od zdaj naprej me boste srečevali v "poštarskem" kangooju ;)

Ta pa mislim, da bo zadostoval mojim potrebam po nakladanju vse krame, ki jo jaz včasi čem vozit okoli. No pa še mala skrivnost, tud v CCja sem spravu vse od tekaških smuč (tud 3 pare), do kolesa, pa še celo prostor za mene je ostal ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…