Preskoči na glavno vsebino

Pohorje

je spet poskrbelo za vse tiste, ki se nikakor ne moremo ločiti od njega. To soboto, se nas je celih 6 tekačev znašlo med gručo kolesarjev, ki smo se iz Peker zakadili čez Kordek do vrha vzpenjače na Pohorju. No za mene je bil to super preizkus, da malo vidim kak pa mi kaj sploh gre v hrib, ker po torkovem vzponu na Pohorje po progi zimskega pokala sem kar mal čutil noge. No ampak nič grem probat pa da vidimo.
Tek se začne kar z brutalnim začetnim vzponom po asfaltni cesti kake 2 kilometra, ko pa se strmina malo umiri. Jaz cel čas tečem v umirjenem tempu in mal spremljam pulz, da ne pretiravam preveč, se pravi nikakor preseči 170 utripov. No prvič sem si lahko to privoščil tud, ker ni bilo nobenga tekača pred mano, kar je prvič od kar hodim na tekme, tko da edina tekma, ki sem jo imel je bila s kolesarji. Ja kar nekaj jih je moralo priznati mojo premoč hahaha.
Na koncu sem bil super zadovoljen, plan mi je bil doseči vrh v 55 minutah, na koncu pa sem bil na vrhu v 52 minutah in 25 sekundah, kar je za radaljo 10 kilometrov in 640 višincev kar vredi in super popotnica za Gorski Trans-Slo. Pa še noben tekač ni bil pred mano ;), no pa tud skor polovico kolesarjev sem spustu za sabo.
Pa da ne omenjam kake pokale so talali za najbolše!





Bo pa naslednji vikend spet zanimivo, ampak o tem pa več ....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…