Preskoči na glavno vsebino

Smisel življenja

je ležanje na plaži ;). Tako je napisano v eni od pesmi. Ampak, kaj pa je res smisel življenja? Ali je možno, da ga nikoli ne odkriješ, mogoče pa je možno, da celo življenje živim nekam v prazno z dneva v dan. Pred kratkim sem prebral tole: "Pomena življenja ni treba iskati v naših uspehih, ampak prej v tem, kar želimo doseči." Gibran Kahlil Gibran. Pa vem, kaj želim doseči...??
Spet preveč filozofski pristop k vsemu al kaj, sploh pa jaz, ko znam povedat, da preveč znansveni pristop k stvarem ni dober, pa se zadnje čase obremenjujem s tem, kaj je prav in kaj ne. Bolj ko premišljujem, manj vem kak je odgovor. Med tem opazujem ljudi okoli sebe in ugotavljam ali sem samo jaz zmeden ali je še keri, ki ravno ne ve kašen je smisel življenja. Mogoč pa sploh nisem edini, ki tega ne ve, ampak sem edini, ki to pove na glas....
Sigurno ni smisel preživljat velik del dneva v lokalnem bifeju ali pa cel čas zabijat v delu, pa je potem smisel v tem, da pa pol dneva prešportaš in si pol drugo polovico dneva tak crknjen, da bi najraj še sam spal. Najbrž imam previsoka pričakovanja od življenja ali pa sem prevelik idealist in sem zarad tega potem včasi razočaran nad stvarmi, ki se dogajajo okoli mene.
"V človekovem življenju sta dva čudovita dneva - dan, ko se je rodil in dan, ko je odkril razlog za to." William Barclay. Lepa misel, kaj pa če tega dneva ni nikoli, ampak pride samo še črna gospa in se življenje zaključi pred tem, kaj pa potem???
Mogoč pa je potrebno samo malo potrpljenja ali pa sem prišel do tega smisla, samo vidim ga ne, ja vse je možno, kdo bi vedel.
Mogoče pa je vsega krivo samo vreme, turobna in hladna nedelja, ki jo ne more razvedriti niti jutranji tek, najbrž bo to krivo ;)
Najbolje bo upoštevat tole

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …