Preskoči na glavno vsebino

Smisel življenja

je ležanje na plaži ;). Tako je napisano v eni od pesmi. Ampak, kaj pa je res smisel življenja? Ali je možno, da ga nikoli ne odkriješ, mogoče pa je možno, da celo življenje živim nekam v prazno z dneva v dan. Pred kratkim sem prebral tole: "Pomena življenja ni treba iskati v naših uspehih, ampak prej v tem, kar želimo doseči." Gibran Kahlil Gibran. Pa vem, kaj želim doseči...??
Spet preveč filozofski pristop k vsemu al kaj, sploh pa jaz, ko znam povedat, da preveč znansveni pristop k stvarem ni dober, pa se zadnje čase obremenjujem s tem, kaj je prav in kaj ne. Bolj ko premišljujem, manj vem kak je odgovor. Med tem opazujem ljudi okoli sebe in ugotavljam ali sem samo jaz zmeden ali je še keri, ki ravno ne ve kašen je smisel življenja. Mogoč pa sploh nisem edini, ki tega ne ve, ampak sem edini, ki to pove na glas....
Sigurno ni smisel preživljat velik del dneva v lokalnem bifeju ali pa cel čas zabijat v delu, pa je potem smisel v tem, da pa pol dneva prešportaš in si pol drugo polovico dneva tak crknjen, da bi najraj še sam spal. Najbrž imam previsoka pričakovanja od življenja ali pa sem prevelik idealist in sem zarad tega potem včasi razočaran nad stvarmi, ki se dogajajo okoli mene.
"V človekovem življenju sta dva čudovita dneva - dan, ko se je rodil in dan, ko je odkril razlog za to." William Barclay. Lepa misel, kaj pa če tega dneva ni nikoli, ampak pride samo še črna gospa in se življenje zaključi pred tem, kaj pa potem???
Mogoč pa je potrebno samo malo potrpljenja ali pa sem prišel do tega smisla, samo vidim ga ne, ja vse je možno, kdo bi vedel.
Mogoče pa je vsega krivo samo vreme, turobna in hladna nedelja, ki jo ne more razvedriti niti jutranji tek, najbrž bo to krivo ;)
Najbolje bo upoštevat tole

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…