Preskoči na glavno vsebino

Never give up!!

Matej Markovič, zame eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:
10 dni zapored - od 3. do 12. junija - bo Matej s prijatelji in znanimi slovenskimi tekači v različnih slovenskih krajih na štadionu odtekel maraton. Pridružite se jim(nam) za poljubno število krogov ali le za navijanje in dobro družbo!
- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK
- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE
- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE
- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA
- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane
- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC
- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER
- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA
- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ
- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)

Druge možnosti prispevkov:
-poljubne donacije na


Transakcijski račun za donacije:

Območnega združenja rdečega križa Ajdovščina
TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015
Namen: Deset krogov za deset nasmehov

-za zapestnico je najmanj 3,50€ (+poštnina) (kontakt na strani www.nevergiveup.si)
-za majico najmanj 10,00€(+poštnina)
-SMS sporočilo na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.
-poleg ostalih dejavnosti zbirajo plastične zamaške. Te lahko že sedaj zbirate in potem prinesete na dan prireditve na stadion.

Moja pobuda blogerjem: na svojih blogih objavite novico in širite novico o akciji! K širjenju novice pa pozivam tudi bralce.
Se vidimo (vsaj) v Mariboru!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…