Preskoči na glavno vsebino

Zakaj že

nastaja tole v obliki bloga, ki ga pišem zadnje čase kar pogosto. V prvi vrsti zarad tega, ker pač to rad delam, pišem, da ne bo pomote, no pa tud je zanimivo za nazaj pogledat kaj se je v določenem obdobju dogajalo z mano in okolico. Torej odgovor je jasn, to delam zarad drugih. Tu pa tam mislim, da mogoč napišem kaj s čim sem kdaj še komu dal nasvet ali pa mu pomagal al pa ga vsaj spravi v dobro voljo. No o tem pa pojma nimam, ker komentarje imam že nekaj časa izklopljene, je pa res da tu pa tam mal pošpegam na statistiko in vidim, da pa jih nekaj le zaide na tole stran. Najpomembneje pa je to, da vem, da mi ni vseen kaj se dogaja v moji okolici in čeprav se včasih malo premzam pa me tu pa tam le malo zanese in pokritiziram kaj, pa se mi zdi, da včasih tud kaj pohvalim. 

Torej rezultat je na dlani, pisal bom še dalje o vsem kar mi bo v danem trenutku padlo na pamet in zaradi tega bodo zapiski včas vsakih par dni al pa ne bo nič tud par tednov.

Kot veste sem malo oddaljen od doma in spremljanje notranje politike mi ni neki hud hobi a mi vseeno rata malo ugotovit kaj se dogaja v naši ljubi deželi. In če na kratko povzamem: Vlada se bo spet pritoževala nad mejno kontroli, ki se izvaja na meji z Avstrijo (seveda se v Bruslju že vsi tresejeo LOL), imamo spet novo cvetko iz sodstva (od danes naprej sem malo neprišteven tud jaz), pa ziher je še kaj kar izstopa pa žal ne vem, ker pač nisem eden tistih, ki bi bil v konstantnem lovu za novicami.

Kar se moje druge pomembne stvari tiče, to je seveda šport, imam tu kar preveč časa za to in sem kar malo v strahu, da me ne potegne preveč, al naj rečem, da me je že in že čutim bolečine v križu. No nisem čist ziher, mogoč so tud od premetavanja v avtu, kar tud nisem pretirano vajen pa me to sedaj malo tlači. Me je pa včeraj dobil v roke maser in me dodobra zmehčal, tak da me sedaj vse boli od masaže.

Mal mi gre po glavi, da tud posnamem kak vlog a o tem kdaj drugič.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …